Kritične animalistične študije: zgodovina, razvoj in prihodnost (prvi del)

Besedilo je bilo izvorno objavljeno v: Animal: knjiga o ne-ljudima i ljudima: Kulturni bestijarij III. dio (urednice: Antonija Zaradija Kiš, Maja Pasarić i Suzana Marjanić)

Povzetek

Besedilo je krajši kronološki pregled razvoja animalističnih študij in prispevka kritičnega pristopa animalističnih študij k svetovni in hrvaški znanstveni sceni. Kritična animalistika kot inter/transdisciplinarna perspektiva, katere primarni interes je osvetljevanje odnosa med ljudmi in neljudmi v sodobni družbi, se posveča zagovorništvu in demarginalizaciji nečloveških živali. V prispevku je orisan zgodovinski kontekst vzpostavitve kritičnih animalističnih študij in širšega družbenega gibanja za pravice živali, ki se je začelo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Članek izpostavi ključne prispevke zgodnjih avtorjev, ki so med 18. in 19. stoletjem postopoma izgradili koncept živalskega vprašanja, s čimer so utrli pot gibanju za pravice živali in poznejši institucionalizaciji animalističnih študij kot raziskovalne smeri. Besedilo bo osvetlilo tudi izjemen doprinos kritične teorije Frankfurtske šole s pionirskim prizadevanjem v smeri razširjanja živalskega vprašanja v družboslovju (t.i. živalski obrat), zlasti znotraj sociološkega polja. Besedilo nazadnje zajame področje kritičnih animalističnih študij (Critical Animal Studies), ki v prizadevanju za popolno odpravo izkoriščanja in nasilja nad neljudmi (»na krožniku« in v diskurzu) gradijo kritični dialog na anarhističnih načelih, politično angažiranem gibanju in zlitju teorije s prakso.

Uvod

Boj za zaščito živali in ozaveščanje o njihovih pravicah, tako skozi pragmatično dimenzijo delovanja, kot tudi skozi akademski diskurz, ki skuša nečloveške živali zaobjeti skozi neantropocentrično lečo, temelji na navidez preprosti, a vseeno radikalni predpostavki, da živali niso objekti namenjeni človeški uporabi (blago, statusni simboli, orodje ali za zabavo) temveč subjekti z lastno voljo in avtonomnim delovanjem.

Danes temeljne teorije in koncepti gibanja za pravice živali vstopajo v znanstveni diskurz in se na različne načine razvijajo in prepletajo z drugimi gibanji, teorijami in boji. Ta pojav postopnega vstopanja transčloveškega oziroma nečloveškega v sredino družbeno-humanističnega znanstvenega diskurza najjasneje ponazori t.i. živalski obrat (angl. animal turn), oziroma povečano znanstveno zanimanje za živali, za odnos med ljudmi in drugimi živalmi ter vlogo in status živali v (človeški) družbi. Živalski obrat pomeni preusmeritev akademskega fokusa na samo živalsko vprašanje pod novimi pogoji in znotraj novih postavk. Zgolj v zadnjih treh desetletjih so animalistične študije doživele eksponentno rast v akademski sferi: omenjeni živalski/vrstni obrat je prodrl v humanistiko, likovno umetnost in družboslovje; zaradi svoje trans/interdisciplinarnosti je pronical v polja psihologije, filozofije, antropologije, politologije, sociologije in nedvomno pustil pečat v književnosti, zgodovini, kulturnih in kritičnih študijah ter zlasti v feministični in kvir teoriji.

V obdobju antropocena¹, zaznamovanem s človekovim uničevalnim delovanjem, dobi, ki se približuje ekološki kataklizmi s pretečimi implikacijami za vse življenje na Zemlji², se zdi skrajno nujen etično-moralni okvir prevpraševanja našega načina razmišljanja in delovanja v sodobni družbi in matrici potrošniškega kapitalizma. Besedilo najprej oriše okoliščine nastanka kritične animalistike, v nadaljevanju pa se posveti konkretnim prispevkom animalistike na svetovnem in hrvaškem prizorišču. Glede na sedanjo precejšnjo razvejanost in razširjenost animalističnih študij je pomembno imeti v mislih, da imajo navedena prizadevanja avtorjic_ev skupni imenovalec, tj. kritično analizo odnosa med človekom in živaljo, torej pristop kritične animalistike.³ Zgodovinskemu pregledu razvoja konceptualnih zametkov kritične animalistike sledi predstavitev osnovnih idej in avtorjic_ev, ki so prispevale_i k vključevanju nečloveškega subjekta v družboslovno-humanistično znanstveno razpravo, nato bo izpostavljen pomen dediščine Frankfurtske šole pri popularizaciji in destigmatizaciji živalskega vprašanja v sociologiji ter nazadnje, analiza novejšega področja hibridnega značaja, ki združuje teoretično in praktično angažiranost: kritične animalistične študije.

Kontekst ob nastanku kritične animalistike

Nedvomno je bila prelomnica v zgodovini gibanja za pravice živali izid knjige filozofa in bioetika Petra Singerja Osvoboditev živali (Animal Liberation) leta 1975, ki jo številne_i upravičeno označujejo za biblijo tega gibanja. Singer je že v sedemdesetih letih napovedal kredo novega gibanja, idejo o t.i. »popolni osvoboditvi«, ki bi naše delovanje v sodobni družbi v odnosu do nečloveških bitij obsodilo kot globoko protislovno, nerazumno, nasilno in specistično. Koncept popolne osvoboditve velja razlagati ne le kot fizično osvoboditev živali, zaprtih v številnih industrijah, ampak predvsem kot apel za osvoboditev od fiksnih idej o živalih in odpravo mišljenjskih zaporov, ki so kategorije, v katere trpamo nečloveške živali. Singerju se pri uporabi termina »nečloveške živali« pridružujejo številne_i druge_i avtorice_ji, ki zagovarjajo pravice živali (prim. Dunayer 2004), in sicer z namenom zmanjševanja moralnega razkoraka med skupinama in opozarjanja na problem specizma.⁴

Sodobno gibanje za pravice živali, kot tudi druga družbena gibanja, ki so nastala v politično ugodni klimi v obdobju po prelomnem letu 1968, ima seveda bistveno globlje korenine, katerih zametki segajo skoraj do prvih pisnih del človeške civilizacije in se na različne načine zrcalijo v zahodni in vzhodni filozofiji. Na primer skozi velike vzhodne religije džainizma, budizma in hinduizma se filozofsko, moralno ter etično razvije temelj spoštovanja do nečloveških živali, ki se celostno približujejo enotnosti biosa, v katerem človek biva kot zgolj ena izmed njegovih različic in se skozi naravo ter z njeno pomočjo (in ne v njeno škodo) razvija, ohranja in samouresničuje. Ti religiozno-filozofski sistemi še postavljajo moralno-pravne temelje ravnanja z nečloveškimi živalmi in ostalo naravo prek koncepta karme, kot temeljnega načela človekovega odgovornega in zavestnega delovanja in razmišljanja. Tudi številni starodavni filozofi in misleci, kot je Pitagora (552 – 496 pr. n. št.), prvi znani vegetarijanec in filozof, nato Drakon (7. stoletje pr. n. št.), Heziod (8. stoletje pr. n. št.) idr. podajo teoretične osnove za pravno-etični okvir ravnanja z živalmi.

V novejši zgodovini sta bila za živalsko vprašanje produktivna zlasti 18. in 19. stoletje – nadaljnjo vzpodbudo za razvoj živalskih študij je pomenila objava krščanskega dela⁵ Humphreya Primatta (1734 – cca. 1776) z naslovom Disertacija o dolžnosti usmiljenja in grehu krutosti do živali⁶ (A Dissertation on the Duty of Mercy and Sin of Cruelty to Brute Animals) leta 1776 in objava iz leta 1824 z naslovom Moralne preiskave o položaju človeka in zveri,⁷ ki ga je izdal vegetarijanski pionir zaščite živali v viktorijanski Veliki Britaniji Lewis Gompertz (ok. 1783 – 1861), ta je že v začetku 19. stoletja oblikoval racionalno izhodišče za priznavanje pravic živali. Gompertz je že takrat oblikoval stališče o tem, kar dve stoletji za njim storijo animalistični avtorji, in sicer je prepoznal problem biomoči in izkoriščanja telesa (prim. Holloway in Morris, 2016; Taylor, 2013), z besedami, da ima »vsaka žival večjo pravico do uporabe lastnega telesa kot jo imajo do le-tega druge_i«⁸ (Gompertz 1824: 43 po Baker 2015: 38). Istega leta je Gompertz ustanovil tudi združenje za promocijo dobrobiti živali Royal Society for the Prevention of Cruelty to Animals (RSPCA),⁹ ki z več kot 2 tisoč zaposlenimi deluje kot največja organizacija za dobrobit živali.

Stoletje pred vplivnimi deli Toma Regana in Petra Singerja, »očetov« gibanja za pravice živali, Henry Salt (1851 – 1939) v svojem delu iz leta 1892 Obravnava pravic živali v kontekstu družbenega napredka¹⁰ (Animals’ Rights: Considered in Relation to Social Progress) izpostavi glavne koncepte in problematiko samega živalskega vprašanja: »Odločiti se moramo, ne le če je dejanje lova lisice, na primer, bolj ali manj kruto od vivisekcije, temveč če so vse dejavnosti, ki čutečim bitjem povzročajo nepotrebno bolečino, nezdružljive z višjimi človeškimi nagoni«¹¹ (Salt, 1892: xi– xii). Salt svoje teze utemeljuje na izročilih budističnih in pitagorejskih načel o pravicah nečloveških živali in izhodišči številnih »humanitarnih« filozofov rimskega cesarstva, kot so Seneka, Plutarh in Porfirij.

Predhodnice omenjenih »očetov« sodobnega živalskega prava so številne »matere«, ki so poudarjale pomen živalskega vprašanja. Feminizem na primer od nekdaj slovi po intersekcionalnosti in uporabi diskurza onkraj izključno človeškega. Deli Frances Moore Lappé Diet for a small planet (1971) in Rosemary Ruether New Woman, New Earth: Sexist Ideologies & Human Liberation (1975) sta navdahnili za razvijajoči se ekofeminizem, ki bi prepoznal človeške in nečloveške Druge kot relevantno temo kritične razprave.

»Živalsko vprašanje« kot filozofska in znanstvena refleksija statusa živali v človeški družbi torej nikakor ni novost, saj se od nekdaj pojavlja jasna potreba po tem vprašanju. Zato ne preseneča, da je v zadnjih nekaj desetletjih (predvsem od sedemdesetih let) nastala cela serija raziskovalnih področij, ki se skozi posebnosti lastnih izhodišč (bodisi etičnih, bioloških, ontoloških, etoloških …) zavzemajo za zaščito in/ali osvoboditev nečloveških živali. Inter/transdisciplinarna prizadevanja za dokončno vključitev nečloveškega subjekta v polje družboslovja in humanistike so botrovala nastanku kulturne animalistike, etnozoologije, zooetnografije ali nadvrstne etnografije, etnoprimatologije, etnobiologije in njene poddiscipline antro/etnozoologije, zoofolkloristike, antropologije živali, biofilozofije, sociobiologije, ekofilozofije, človeško-živalskih študij (human-animal studies), ekopedagogike, kritičnih animalističnih študij in drugih.

Očitno naraščanje zanimanja za animalistično tematiko (ki osvetljuje predvsem kulturni odnos ljudi do nečloveških bitij, ali kot bi se izrazil Nikola Visković (2009), odgovarja na vprašanje Kaj pomeni žival človeku in kaj človek živali) poudarja vse večji pomen razmišljanja o transhumanizmu, prek katerega poteka subtilno a občutno preokvirjanje obstoječih družboslovnih, naravoslovnih in humanističnih znanosti.

Kritična animalistika in redefinicija antropološkega subjekta

Nečloveški Drugi, kot kritična animalistika pogosto naslavlja živali, je izraz, ki zamejuje novo skupino, ki ima kategorijo antropološke »drugosti«. V duhu feminističnih in rasnih študij ter postkolonialne, multikulturne in postmodernistične kritike, se trans/posthumanistični pristopi obračajo k nečloveškim bitjem iščoč univerzalno povezavo med vprašanji moči, prevlade, pdrejanja in izkoriščanja vseh marginaliziranih skupin, vključno nečloveških živali. Potreba po decentralizaciji človeškega subjekta in s tem širitvi akademskega prostora, ki bi vključeval živali, je opredeljena kot odziv na zahodni, globoko antropocentrični okvir naravoslovja in družbeno-humanistične znanosti in čigar namen je ustvarjanje protiuteži prek upoštevanja in prilagajanja ideološkega koncepta živali.

Misel antropologa Lévi-Straussa v knjigi Totemizem danes (Totemism, 1962) o tem, kako so živali »dobre za razmišljenje«, saj žival kot kulturni označevalec zrcali človeka in človeško kulturo, Donna Haraway nadgradi, saj jih ne vidi zgolj kot razmišljanju koristne entitete, temveč tudi kot samozadostne subjekte (2008). Haraway v svojem delu Companion Species Manifesto: Dogs, People and Significant Otherness (2003) vztraja pri razširitvi Lévi-Straussovega koncepta živali kot teoretske enote in kulturnega označevalca na zamisel o sobivanju in medvrstni solidarnosti. Čeprav se ideja o živali kot družabniški vrsti, torej vrsti, s katero sobivamo, ne zdi prav radikalna, je v svojem bistvu v nasprotju z idejo in bistvom živali, prikazane skozi zgodovino zahodne misli. Jacques Derrida v The Animal That Therefore I Am (2002) skladno s tem ugotavlja: »vključiti ‘živalsko vprašanje’ v kritično teorijo ne pomeni preprosto ‘dodati’ živali, temveč vključuje prevpraševanje in preurejanje celotne genealogije zahodne filozofije« (Derrida 2002: 88).

Haraway predstavlja t.i večplasten pristop, ki temelji predvsem na relativizaciji konfliktnih in trdnih razmejitev in binarnih ograd dveh svetov, človeškega in živalskega, ter na povezovanju človeškega obstoja z drugim. Ta zamisel o mešanju vrst izhaja iz priljubljenega koncepta postajanje žival (angl. becoming animal), ki sta ga razvila Gilles Deleuze in Félix Guattari. V knjigi Tisoč platojev: kapitalizem in shizofrenija (1987) avtorja ilustrirata živo filozofijo postajanja, ki nasprotuje binarnim ločnicam med človeško in nečlovekimi vrstami. Izraz postajanje pomeni delovanje, dinamiko, naše aktivno sodelovanje pri razumevanju živali. V tem smislu je očitna kritika dualizma, saj »postajati žival« zahteva brisanje mej in preseganje statičnih konceptov, ki jih običajno narekujejo naše discipline. Randy Malamud v delu Poetic Animals and Animal Souls (2003: 11) trdi, da koncept »postajati žival kliče po pretočnosti med vrstami, prepustnosti – preseganju meja – in je posvečen podobnosti in interakciji med človeškimi in nečloveškimi živalmi«.¹²

S kritiko redukcionističnega dojemanja nečloveških bitij v družbenih in naravoslovnih vedah se ukvarja kulturna antropologinja Barbara Noske, ki je s svojim delom pomembno prispevala k obogatitvi animalistike. V knjigi Humans and Other Animals: Beyond the Boundaries of Anthropology (1989) Noske osvetljuje protislovja in nedoslednosti razumevanja živali skozi zgodovino zahodne misli, kritizira antropocentrizem kot temeljno izhodišče za spoznavanje neljudi, škodljivi dualizem, s katerim se človek pogosto ogradi od narave in drugih živih bitij ter kritizira lastno znanstveno disciplino (antropologijo), saj živali prikazuje kot pasivne objekte, namesto da bi jim priznala inherentno vrednost izven človeškega okvira. Pionir na področju kognitivne etologije živali Donald R. Griffin podobno kot Noske svojo disciplino kritizira zaradi zanemarjanja in trivializiranja vprašanja zavesti živali in zaradi pretiranega biološkega determinizma. Z zavračanjem tradicije kartezijanskega dualizma v znanosti, v kateri razum kot zid ločuje dva svetova, Griffin že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja zagovarja (takrat zelo kontroverzno in nesmiselno) stališče o živalski zavesti ter njeni naravi in strukturi. Ugotavlja tudi, da je treba zavest živali nujno razumeti v kontekstu in okviru živalskega, ne človeškega, obstoja:

Ko se enkrat odrečemo implicitni predpostavki, da je vsaka izkušnja zavesti drugih živali podzvrst človeške izkušnje, se soočimo s težavo določiti in tudi predstavljati si, kaj v resnici pomeni nečloveška izkušnja živali, ki to izkušnjo doživlja (Griffin 1992: 6)

Zamisel o nepremostljivosti in nezmožnosti spoznanja izven domene človeških čutov in specifičnega človeškega duševnega aparata, je Griffin morda pridobil s preučevanjem netopirjev, kot radikalno bolj drugačnega obstoja od človekovega. Temu sledi znamenita anekdota o netopirju Thomasa Nagela. Z vprašanjem Kako je biti netopir?¹³ Nagel osvetljuje temeljni filozofski problem spoznanja drugega in se hkrati usmerja v kritiko zahodne znanosti, ki je kolonizirala diskurz o živalih. Nagelovo vprašanje bi lahko zastavili tudi kot Kako je biti Drugi? in na ta način jasneje pozvali h kritiki etno/evro/antropocentrizma.

Prispevek in dosežek omenjenih avtorjev je prav v ozaveščanju o problematiki preseganja lastnega okvirja spoznavanja živali kot naše največje drugačnosti (Marjanić, 2016: 153) skozi razsežnost človeškega, antropocentričnega položaja, kar neizbežno vodi v antropološko zmoto in izkrivljeno ter osiromašeno razumevanje živali. Med hrabrim pohodom spoznavati z namenom obvladovati je potreben razmislek o tem, kako naš (ne)vsiljiv pristop vpliva na samospoznavanje in kaj zares pomeni spoznati Drugega?

Kar zadeva razvoj kulturne animalistike na Hrvaškem: sodeč po številu objavljenih publikacij, ki obravnavajo živalsko vprašanje ter številu konferenc in razprav, posvečenih animalističnim temam, se zdi, da tudi hrvaška akademska skupnost ne zaostaja glede zanimanja za transhumanizem. Začetkom vključevanja živali v kulturno-antropološki diskurz botrujejo zgodnja prizadevanja na področjih etnologije, folkloristike in kulturne antropologije, ki se osredotočajo na animalistične teme: med njimi so nepogrešljivi prispevki zbirke Zbornici za narodni život i običaje Južnih Slavena (ZNŽO) in slovar zooloških izrazov Miroslava Hirca Rječnik narodnih zoologičkih naziva (1928–1956). Pionirski poskus zasuka antropološkega zanimanja v smer nečloveškega je leta 1996 uspel s knjigo Nikole Viskovića Životinja i čovjek: prilog kulturnoj zoologiji. Viskovićeva knjiga je številne avtorje vspodbudila k redefiniciji antropološkega subjekta, kar se je odrazilo v porastu del z animalistično tematiko. Nazoren primer potenciala antropološke discipline v kulturni in kritični animalistiki je izčrpna zbirka del Kulturni bestijarij urednic Suzane Marjanić in Antonije Zaradije-Kiš, ki je izšla leta 2007. Zbirka obravnava živalsko vprašanje z vidika tradicionalno etnološkega gledišča mitskega in umetniško-literarnega, vse do postfeminističnega pristopa, ki brezkompromisno predstavlja kritiko sodobnega odnosa do živali. Z objavo zbornika leta 2012 Književna životinja, ki se navezuje na omenjeno antologijo, omenjeni urednici v kulturni animalistiki prispevata poudarjeno literarno usmeritev. Širšo javnost je leta 2017 z živalskim vprašanjem seznanila tudi prva etnozoološka razstava Etnografskega muzeja v Zagrebu O životinjama i ljudima.¹⁴ Razstava izpostavi zgodovinski vidik soodvisnosti in prepletenosti človeka in živali ter obiskovalce prek spremljevalnih izobraževalnih in poljudnoznanstvenih dejavnosti seznanja s številnimi etičnimi in moralnimi posledicami našega delovanja v družbi.

Center za ženske študije¹⁵ leta 2000 izda tematsko številko revije Treća, posvečeno temam ekofeminizma. Leta 2008¹⁶ se revija preimenuje v »Animalizem in ekofeminizem« in obravnava teme biološkega spola in animalistične drugosti ter vključuje problematiko pravic živali in veganstva s poudarkom na postkolonializmu in transhumanizmu.

Navkljub hitremu razmahu živalskega obrata med hrvaškimi avtoricami_ji je področje kritične animalistike šele začelo prodirati v akademski diskurz in še vedno ohranja svoj marginaliziran status. Kritiki manjka predvsem praktična podlaga, torej dopolnitev teorije s smiselno, uporabno in konkretno vsebino, ki bi služila kot strategija za vsakdanje razmišljanje in delovanje.¹⁷

Do drugega dela članka lahko dostopate s klikom na to povezavo.

prevod: Nataša Pucelj

Mia Felić

+ posts

Mia Felić je diplomirala iz sociologije, etnologije in kulturne antropologije na Fakulteti za humanistiko in družbene vede v Zagrebu. Med drugim se ukvarja z raziskovanjem meje v odnosih med ljudmi in neljudmi ter povezovanjem družbene teorije in vizualnih umetnosti. Trenutno študira na Umetniški akademiji v Talinu (Estonija).