Pa naj jedo vegansko potico!
Ime česa je (lahko) »ne sicer mleko, ampak nekaj, kar lahko uporabljate približno podobno«? Morda bo zvenelo kot slaba šala, vendar so se evropske_i funkcionarke_ji v zadnjem času ukvarjale_i prav s tovrstnimi vprašanji. Odločale_i so namreč o usodi kontroverznega »amandmaja 171«, ki naj bi prinesel dodatne omejitve, povezane s prodajo t. i. alternativnih rastlinskih izdelkov na območju Evropske unije. Amandma je bil na koncu vendarle zavrnjen; tako ostajamo pri predhodno sprejetih omejitvah, ki so za nekaj odtenkov manj absurdne od predlogov, ki jih je vseboval omenjeni amandma, vendar še vedno trdno zasidrane v območju absurdnega. Trenutna evropska zakonodaja namreč prepoveduje neposredno označevanje rastlinskih izdelkov z izrazi, kot sta mleko in sir, v skladu z zavrnjenim amandmajem pa bi bila prepovedana kakršna koli omemba »pravega«, tj. živalskega izdelka (tako bi bilo prepovedano govoriti o »alternativi mleku« ipd.) ter celo uporaba embalaže, pretirano podobne tipični embalaži izdelkov živalskega izvora, in navajanje znanstveno potrjenih trditev, na primer o ogljičnem odtisu rastlinskih izdelkov v primerjavi z živalskimi.
»Veganski svet« tako slavi nekakšno po vojni dobljeno bitko, ki ji seveda ne gre gledati v zobe, kar pa še ne pomeni, da so edini bad guyi tam zunaj, na strani »mlečnih cenzorjev«. Da motivi tistih, ki so se borili proti sprejetju dodatnih omejitev, morda niso bili najbolj plemeniti, precej zgovorno priča dejstvo, da lahko na tem seznamu najdemo tudi podjetja, kot je Nestlé, ki se očitno težko upre dobri mlečni aferi. Toda tudi če pustimo to linijo, s katere lahko, roko na srce, precej hitro zdrsnemo v razne »Hitler je bil tudi …«, ob strani, je trg »alternativnih rastlinskih izdelkov« vendarle kompleksen fenomen – fenomen, ob katerem si je (med drugim) težko zatiskati oči pred nujnostjo povezave veganstva oziroma prizadevanj za pravice nečloveških živali in intersekcijskega pristopa, pri čemer je še posebej pomembno, da pri »intersekcijskem razumevanju« ne pozabimo – kot se to (pre)rado zgodi – na ekonomski vidik. Drži sicer, da so argumenti tipa »veganstvo je drago« pogosto predvsem izgovor tistih, ki se jim ni treba pretirano ozirati na cene osnovnih življenjskih potrebščin. Drži tudi, da je lahko rastlinska prehrana, sestavljena iz osnovnih živil, relativno poceni. Vendar po drugi strani ne moremo zanikati dejstva, da se takoj, ko se pomaknemo z območja »osnovnih« – pri sadju in zelenjavi pa še nesezonskih – živil (če se omejimo samo na prehrano), cene dvignejo. Na to nas lahko spomni tudi prispevek »Co-op slashes the price of plant-based food in quest for net zero emissions«, ki je bil pred nedavnim objavljen v Guardianu. Članek, v katerem so predstavljena prizadevanja britanske (delno zadružne) verige The Co-operative Group za pocenitev izdelkov, kot so veganske klobase in polpeti, je sicer popolnoma slep za možnost, da bi bilo lahko veganstvo kakor koli povezano z etiko, vendar po drugi strani usmerja pozornost k problemu, pred katerim si precejšen del veganske populacije, navdušen nad »povečevanjem ponudbe«, morda vendarle prepogosto zatiska oči, in sicer k problemu skorajda absurdno visokih cen »veganskih nadomestkov«, pri čemer je seveda tudi mižeči del veganske populacije, ki si (še) lahko privošči te cene, v osnovi žrtev kapitalistične apropriacije veganstva, redukcije etično-politične drže na tržno nišo (pri tem je vsekakor pomenljivo, da so »rastlinski nadomestki« večinoma izdelani iz sestavin, ki so same po sebi precej poceni). Obenem je lahko zatiskanje oči popolnoma razumljiva posledica naveličanosti – ali še česa hujšega – ob neiskrenem navajanju visokih cen kot razloga za neveganstvo, kar pa seveda še ne pomeni, da ne obstajajo osebe/družbene skupine, ki bi se morale ob morebitni odločitvi za izključno rastlinsko prehrano praktično popolnoma odpovedati takšnim in drugačnim »priboljškom«, pri čemer so lahko v skrajnem primeru ta priboljšek že kosmiči z nečim, kar ni voda. Kaj reči ob tem? Da je takšen jedilnik tako ali tako bolj zdrav? (Morda res, toda po drugi strani občutek, da smo v zdravje malodane prisiljene_i, verjetno ne more biti najbolj … zdrav?) Da lahko marsikaj naredimo tudi same_i, da so tu še pogosta znižanja, da je to precej poceni tam, tisto drugo tam drugje, ono pa tam malo stran? (Ponovno: vse to drži, vendar je tukaj skritih precej čejev. S tovrstnimi odgovori predpostavljamo, da gre za osebe, ki imajo dovolj časa, sposobno telo, prevozno sredstvo, prostor za kuhanje, potrebno znanje/veščine, navsezadnje tudi osnovno motivacijo. Najbolje, da vse to, seveda, vsekakor pa težko umanjka več kot ena sestavina).
Toda da ne bo pomote: življenje ima tu vendarle prednost. Dejstvo, da bi odločitev za veganstvo morda pomenila še malce bolj skromen (vendar ne življenje ali zdravje ogrožajoč) jedilnik, tako ne more biti argument proti tej odločitvi. Toda kot zagovornice_ki intersekcijskega boja za pravice nečloveških živali moramo verjetno vsaj rahlo trzniti ob brezpogojnem navduševanju nad industrijo »rastlinskih nadomestkov«, ki popolnoma zanemari problem (ne)dostopnosti teh izdelkov. (Tudi – oziroma morda še posebej) veganstvo pač ni enako prijetno za vsakogar. (Ponovno: »neprijetno« =/= nenujno.) Zanemarjanje tega vidika je predvsem voda na mlin tistim, ki poskušajo veganstvo zamejiti v okvire liberalnih (ideologij in) praks ter ga prikazati kot nekaj, kar je inherentno nezdružljivo z levičarsko tradicijo. (Zgovoren primer samoumevnosti tovrstnega stališča v »levičarskih krogih« je skorajda neverjetna lenoba argumentov proti veganstvu Jocelyne Porcher v prispevku »Ko se družba vse več pogovarja o mesu, tudi umetnem«, ki je bil 15. maja letos objavljen v časniku Delo. Komentar, ki ga je pripravil Aljaž Krivec, je dostopen tukaj: https://www.animot-vegan.com/zivljenje-to-je-trpljenje/). Medtem ko – še tretjič: upravičeno! – zahtevamo prijaznost tudi od tistih, ki si jo težje … hmm … privoščijo, morda ne bi bilo slabo usmeriti vsaj dela energije v vzpostavljanje pogojev, ki bi poskrbeli, da bi prijaznost … hmm 2 … stala precej manj.
TLDR: Nimaš za veganski sir in sladoled, ne glede na to, kako sta poimenovana? Pa jej samo zelje in fižol … medtem ko načrtuješ revolucijo! 😉
Karmen Jordan
Karmen Jordan (1990), po izobrazbi literarna komparativistka in slovenistka, občasno objavlja literarne kritike, sodeluje pri urejanju portala Animot.