Raziskovanje privilegijev
Kritika knjige Vegan Matrix Melanie Joy
Melanie Joy je socialna psihologinja, ki je bržkone najbolj znana po vpeljavi pojma karnizem (carnism) ter skoraj kanonski knjigi s področja veganstva (v najširšem pomenu besede) Why We Love Dogs, Eat Pigs, and Wear Cows: An Introduction to Carnism1Zakaj imamo radi pse, jemo prašiče in se oblačimo v krave: uvod v karnizem iz 2009. Po tej knjigi je napočilo zatišje, ki ga je prekinila leta 2018 in v zadnjih dveh letih izdala kar štiri knjige. Če v eni izmed njih (Powerarchy: Understanding the Psychology of Oppression for Social Transformation2Powerarchy: razumevanje psihologije zatiranja za uveljavitev družbene spremembe (tvorjenka powerarchy, ki je sestavljena iz besed power in hierarchy, torej moč in hierarhija, je težko prevedljiva) iz 2019) raziskuje in definira družbo kot splet različnih hierarhij, so druge tri namenjene skoraj izključno manj abstraktnim in bolj praktičnim vidikom. Naslovi in podnaslovi teh knjig pa povedo skoraj vse o njihovi vsebini:
- Beyond Beliefs: A Guide to Improving Relationships and Communication for Vegans, Vegetarians, and Meat Eaters3Onstran prepričanj: vodič za izboljšanje odnosov in komunikacije za vegane_ke, vegetarijance_ke in mesojedce_ke (2018);
- Getting Relationships Right: How to Build Resilience and Thrive in Life, Love, and Work4Obvladati odnose: kako izgraditi prožnost in cveteti v življenju, ljubezni in službi (2020);
- Vegan Matrix: Understanding and Discussing Privilege Among Vegans to Build a More Inclusive and Empowered Movement5Veganska matrica: razumeti in razpravljati o privilegiju med vegani_kami za izgradnjo bolj vključujočega in opolnomočenega gibanja (2020).
No, če sem omenil že vse druge, lahko opozorim še na njeno prvo knjigo: Strategic Action for Animals: A Handbook on Strategic Movement Building, Organizing, and Activism for Animal Liberation6Strateška akcija za živali: priročnik za strateško grajenje gibanja, organizacijo in aktivizem za osvoboditev živali (2008).
Razvidno je, da je mogoče književni opus Melanie Joy v grobem razdeliti na dva dela. Teoretsko podlago predstavljata predvsem knjigi Why We love Dogs in Powerarchy. Prva v središče postavi pojem karnizma in na ta način opredeljuje, kaj je tista ideologija, ki služi za perpetuiranje stanja, druga ugotavlja, da je osnova temu stanju mreža hierarhij, osnovanih na moči. Druga dela se dogajajo na ulici. Najsi gre za osnovno grajenje skupnosti, ki se bori za osvoboditev živali, kot v prvencu, razreševanje vprašanja komunikacije med tistimi notri in tistimi zunaj kot v Beyond Beliefs ali, hm … še kar učbeniški self-help o življenjskem uspehu v Getting Relationships Right.
A tokrat nameravam nekaj besed nameniti predvsem zadnji knjigi, Vegan Matrix, ki pretežno prav tako sodi v drugo skupino, čeravno se napaja tudi v prvi (a v to ne prinaša posebnih novosti). Vegan Matrix je na nek način produkt svojega časa. #MeToo je (bil) zadnja tri leta v razmahu (čeprav je v tej obliki prisoten že skoraj petnajst let!), v praktično istem obdobju je hitro rastla tudi sodobna različica gibanja za pravice živali. Po moji skromni oceni sta se obe gibanji premaknili od začetnega buma, obenem pa trčili tudi ob določene ovire. Med vidnejšimi, ki se pojavlja ob gibanju #MeToo, je gotovo težava, kako zunanjemu_i opazovalcu_ki sploh pojasniti, s kakšnega mesta izhajaš, kakšen točno je tvoj specifični pogled, zaznamovan s (p)odrejenim mestom v družbi, in kako sploh dosegati realne družbene spremembe; pri gibanju za pravice živali je podobno, le da se tam povrh vsega pojavlja še točno tista težava, ki jo naslavlja prav #MeToo,7V pričujočem besedilu se ukvarjam specifično z vprašanjem preseka osnovnega fokusa #MeToo in gibanja za pravice nečloveških živali. Pri tem pripoznavam, da slednje ni vpeto v širšo mrežo dejavnosti, ki se tičejo #MeToo, obenem pa puščam problematiko zavračanja intersekcijskega delovanja v samem #MeToo ob strani. ali drugače: nekateri deli sodobnega gibanja za pravice živali ali raje veganskega gibanja imajo nenavadno kronične težave z drugimi nestrpnostmi, najsi gre za seksizem, rasizem, abilizem … V našem prostoru bije v oči predvsem seksizem (tega vzame pod drobnogled tudi avtorica), še posebej ker je gibanje za pravice živali tako zelo feminizirano8Naj poudarim, da se zavedam, da v besedilu operiram po heteronormativni liniji binarnih opozicij. To počnem predvsem v skladu z obravnavano knjigo. Za vegansko gibanje vsekakor velja, da je v njem prisotnih tudi nadpovprečno veliko ljudi, ki se samoidentificirajo nebinarno. Sprejetost nebinarnih oseb v kontekstu tega besedila razumem na istem spektru kot žensko, seveda pa ne enako, tako da v primeru govora o ženski vselej po malem govorim tudi o njih. … Izštevši gibanja za pravice žensk v vseh različnih odvodih, se tovrstne neuravnoteženosti v katerem od osvobodilnih gibanj v prid žensk v bistvu niti ne spomnim.
Pri tem ne gre zgolj za obrobne debate v živo ali na družbenih omrežjih. Govorimo lahko o trendu kontinuiranega odpravljanja in rušenja poskusov intersekcijske analize in praktičnega delovanja, pa o vodjih vidnejših organizacij, ki delujejo na področju pravic živali, ki se zapletajo v škandale #MeToo, pristanejo celo na sodiščih, nekateri pa so za svoja dejanja celo obsojeni. Vprašanje, ki se postavlja, je, kako je sploh naneslo, da se na čelu teh organizacij vedno znova znajdejo moški (to seveda ni problem sam na sebi, če ga torej gledamo v vakuumu, a trend je sam na sebi pomenljiv in simptomatičen), čeprav ženske po nekaterih podatkih predstavljajo celo 80 % gibanja.
Čeprav se avtorica tega ne dotakne (a bi se po mojem lahko, saj bi s tem dodala nekaj prepotrebnega konteksta), ima ta težava že nekaj zgodovine. Če se reklam združenja PETA najbrž spomnimo, pa morda nismo bile_i tako občutljivi_e ob nekih drugih primerih. Gary Francione tako denimo v enem svojih besedil opozarja na problematičnost gibanja za prepoved krzna, ki bržkone predstavlja eno prvih single-issue akcij, pa tudi najbolj razširjenih in splošno sprejetih v sodobnem gibanju za pravice živali. Ugotavlja, da so oblačila iz krzna pravzaprav v prvi vrsti namenjena ženski populaciji, ki je zaradi svojih navad (in okoliščin) naenkrat vzeta pod drobnogled v družbi, ki specizem zganja praktično na vseh mogočih področjih, med katerimi krznarska industrija ne predstavlja nič strašno posebnega. Sam bi dodal, da podoben trend zaznavam na še enem področju: boj proti testiranju za potrebe izdelovanja kozmetike. Menim, da ni potrebno, da grem dalje.
Na še eno sorodno težavo na nekem mestu opozarja Carol J. Adams. Ko vzamemo pod drobnogled splošno sprejeti kanon literature, ki se dotika vprašanja pravic nečloveških živali, bomo vedno znova ugotavljale_i njegovo izrazito spolno obarvanost v prid moškim,9Zanimiv primer so denimo knjige, ki so nastale v soavtorstvu Garyja Franciona in Anne Charlton, a se mnogokrat sklicujemo zgolj na prvega (sam sem to storil, ker nisem prepričan, ali je šlo v besedilu, ki ga imam v bežnem spominu, res za soavtorstvo, kar pa je prav tako pomenljivo). čeravno ta podoba ne odraža dejanskega stanja. Lahko bi dodale_i še pomenljiv primer iz časopisja, saj so prve publikacije, ki so kontinuirano govorile o veganskem načinu življenja, bržkone t. i. ženske revije, a se včasih zazdi, da je njegova legitimacija nastopila šele s publicistiko splošnejših medijev.10Pri tem se zavedam, da imajo ženske revije svoje težave, najsi gre za perpetuiranje binarizmov ali pomanjkanje resne refleksije. A bilo bi neumno trditi, da nimajo praktično enakih težav tudi resni mediji … Za začetek med njimi ni takega, ki bi kontinuirano podajal vsebine o doslednem veganstvu in resni refleksiji pravic nečloveških živali. Namesto tega se pretežno zatikajo v slabi ekologiji in redukcionizmu (gledam vaju Mladina in Delo … recimo).
A zdaj sem že zašel. No, ali pa tudi ne … Povedano namreč kaže, da je tudi v gibanju za pravice živali nastopil čas za #MeToo, saj se zdi, da se ta vedno znova pojavi predvsem, ko so problemi postali že občutno preveliki. Tako avtorica začne govoriti o #ARMeToo, torej animal rights (pravice živali) #MeToo, za katerega lahko (če uporabimo ključnike tako, kot naj bi se jih menda uporabljalo) ugotovimo, da je še vedno živ in brcajoč.
Skratka, pojav specializiranega #MeToo Joy spodbudi k pisanju knjige, ozadje je bolj ali manj takšno, kot sem ga opisal zgoraj, besedilo pa je namenjeno predvsem veganski skupnosti. Joy izhaja iz predpostavke, da so vegani_ke uspeli_e prepoznati eno od družbenih zatiranj (torej specizem) in da je nujno, da jih prepoznajo čim več, pri čemer jim lahko veganska izkušnja pomaga, saj so vsa zatiranja utemeljena na enakih principih in se vršijo po liniji privilegija. Pri tem je privilegij, ki ga ne prepoznaš, definiran z besedno zvezo unexamined privilege (neraziskan privilegij), ki ga šele moraš preučiti in s tem pridobiti veščino, da ga lahko zaznaš, ko je na delu. Od tod seveda tudi naslov (in naslovnica) knjige, saj poznate tisto o rdeči in modri tableti iz filma Matrica. Pri tem je hecno, in morda je v tem tudi moment reapropriacije, da avtorica uporabi simboliko, ki je sicer tako zelo popularna na internetnih forumih, ki jih povezujemo denimo s t. i. inceli.
Joy stavi predvsem na analogijo med specizmom in drugimi -izmi, predvsem pa veliko vere polaga v izobraževanje o hierarhijah in razumevanju le-teh. Pravzaprav gre tako daleč, da zatrdi, da lahko s tovrstnim zasukom (skoraj bi ga lahko opisali s Francionovima pojmoma moralne skrbi in moralnega impulza,11Moralna skrb nastopi, ko prepoznamo, da se vrši neko zatiranje, moralni impulz, katerega pota so po Francionu nekoliko manj jasna, pa je sprožilna sila, zaradi katere ukrepamo (recimo: se odločimo za veganstvo). le da se zdi, da sta pri Joy oba pojma celo deloma prekrivna) vsakdo postane zaveznica_k nekega gibanja za družbeno pravičnost. Tovrstna sodba se zdi osnovana na nekoliko trhlih temeljih, saj predvideva nekakšno inherentno (vselej enako) etičnost človeka kot biološkega bitja, a ne zgolj to: etičnost, ki je kot taka definirana denimo v svetovnem nazoru avtorice. Ali drugače, Joy predvideva, da obstaja svojevrstna »najvišja oblika« znanja, ob kateri se lahko odločimo zgolj za veganstvo, da skratka obstaja točka totalnega razumevanja. Tako ne upošteva, da je vsakršna odločitev produkt kompleksne mreže osebnih in družbenih dejavnikov in ne nekakšna »zadnja postaja« premočrtnega intelektualnega in duhovnega napora. Posledično avtorica na nek način zanemari različne etiške smeri (in šole), obenem pa ne sprejme, da lahko morda specifična pozicija posameznice_ka v družbeni konstelaciji preprosto vedno znova vodi denimo h karnizmu …
Razen tega se zdi, da je vrhunec Vegan Matrix nekakšen nabor načinov, kako tvoriti bolj vključujočo skupnost (ki presega zgolj vprašanje gibanja za pravice živali) in kako prepoznavati vršenje zatiranja, najsi gre za politično figuriranje, jezik, odnose ali kaj drugega … Tako so prva tri poglavja namenjena razlagi tega, kaj privilegij je in kakšne so njegove negativne posledice ter čemu njegova potencialna odprava ne bo negativno vplivala na gibanje za pravice živali. Drugi dve poglavji pa sta namenjeni naštevanju načinov, kako postati zaveznik_ca oz. kako komunicirati, kjer avtorica med drugim opozori na to, da je druga osvobodilna gibanja nujno podpreti in ne zlorabljati za lastno agendo, da se je treba zavedati specifične pozicije žrtve in se zavezati k opismenjevanju o mehanizmih zatiranj. Veliko besed je namenjenih podpori temu, kar imenujemo zrela komunikacija, argumentaciji, operiranju z dejstvi ipd. A naj to ne bo mesto, da te načine posredujem in obnavljam, v resnici je knjiga kratka, poceni in dostopna v e-obliki (a žal zaenkrat zgolj v angleščini).
Mogoče bi bilo protestirati, češ da je delo pred nami nekako lejm, ker da ne pripoznava sistemskih težav. Očitek do neke mere gotovo pije vodo, Joy skoraj vse stavi na medosebna razmerja in stanje v manjših, zamejenih skupinah, širše (geo)politične dejavnike izpušča, vprašanj ekonomije se ne dotika (a omenja denimo klasizem). A vendarle je tudi temu očitku mogoče ugovarjati po dveh linijah. Najprej po tej, da že sama ideja powerarchy mora predvidevati sistemsko težavo hierarhij kot takih12Joy razume pojem zatiranja kot kombinacijo »predsodka in moči«, definicijo si torej sposodi iz definicije rasizma ameriškega pastorja Josepha Brandta. Že ta definicija implicira sistemsko težavo. (in se tako v končnem izračunu skoraj mora zavezati nekakšni anarhoidni politični ideji), po drugi pa, da tovrstna refleksija vendarle ni avtoričin prvotni cilj. Joy v tem smislu neprimerno bolj zanima, kako lahko spreminjamo mikroelemente družbe in tako korak za korakom dosežemo vidno družbeno spremembo. Se pravi: evolucija namesto revolucije. A tudi to ni dokončen odgovor. Prepoznavanje privilegijev ni samo eden od zidakov družbene spremembe, niti ni zgolj podpora širitvi veganskega gibanja, ampak je preprosto izboljševanje položaja posameznic_kov tu in zdaj, naj gre za na videz še tako neznatne primere, ki pa lahko pri žrtvi kulminirajo denimo v socialno izključenost ali osebno travmo.
Poleg tega Joy mimogrede ponudi nekaj ključnih tez, ki jih velja raziskovati še naprej in ki presežejo tako gibanje za pravice živali kakor tudi praktične napotke obravnavanega dela. Tako denimo ugotavlja, da zadržanost ali odkrita odklonilnost, celo sovražnost do nekega drugega osvobodilnega gibanja, ki mu ne pripadaš, ni nujno posledica nestrinjanja z njegovimi cilji, temveč plod nerazumevanja tega gibanja (zato vsakič znova klic k izobraževanju). Sam dodajam, da je lahko tovrstno nerazumevanje osnovano na različne načine. Bodisi gre za demonizacijo nekega gibanja ali pojma, kot se je to denimo zgodilo pred nekaj leti ob razpravah o družinskem zakoniku, kjer so se kontinuirano pojavljale (povsem) napačne definicije pojma teorije spola, predstavljenega v obliki, ki je spodbujal nasprotovanje, bodisi pa za nerazumevanje določenega primera preprosto zaradi nezmožnosti razumevanja izkušnje neke družbene skupine (po liniji rase, spola, narodnosti …), ki ji ne pripadamo. Seveda v skladu z zgoraj navedenim pomislekom o »inherentni etiki« pripoznavam, da si težave ni mogoče v vsakem primeru razlagati na tovrsten način.
K temu se prilega še nek pomislek, ki je tudi mene pogosto zaposloval in se tiče časa izrekanja, ki ga izberemo, ko spregovorimo o nekem emancipatornem gibanju. Joy zagovarja tezo, da čas, ko šele pripoznavamo, da neko zatiranje obstaja, ne omogoča produktivnega prostora za igranje hudičevega odvetnika. Sam bi namesto časa raje uporabil pojem mesta izrekanja, saj si je težko predstavljati, da obstaja za gibanja, ki po definiciji detektirajo vedno nove načine, na katere se vršijo zatiranja, primeren čas. Navedena težava pa seveda ni težava sama po sebi: vsakršna akcija, pojav, gibanje so lahko venomer predmet kritike, to ocenjujem kot pozitivno. Če poleg pojma kritike vpeljemo še pojem mesta izrekanja, pa lahko ugotovimo, da je slednje tisto, ki pozicionira določeno gibanje v družbi. Tako je denimo vprašanje o načinu pridelave rastlinske hrane, ki je sporen po liniji ekologije, delavskih pravic in naposled celo življenj nečloveških živali (denimo ubitih v procesu pridelave rastlinske hrane), seveda pereče in več kot legitimno, a ko se izjavlja z mesta poskusa rušenja veganske paradigme, postane v realpolitiki škodljivo.
Vegan Matrix je tako knjiga, ki je namenjena predvsem veganski skupnosti, posebej tistemu delu, ki nastopa proti ideji intersekcionalnosti. Avtorica zagovarja tezo, da je ta nujna, če želimo skupnost in idejo pravic nečloveških živali sploh širiti, saj potrebujemo v gibanju varen prostor za različne družbene skupine, ker je veganstvo prav tako razumljeno kot etični minimum za vse. Delo ponuja predvsem praktične rešitve, kako vzdrževati varno skupnost, ter prikazuje najpogostejše primere neupoštevanja tega načela. Za bralstvo, ki je z emancipatornimi gibanji in intersekcionalnostjo bolje seznanjeno, delo prinaša le malo novega, saj gre za zelo bazično zastavljen »vodič«. Obenem se delo ne zamuja pri daljših razlagah in analizah, te lahko najdemo šele med morebitnim branjem navedenih referenc. Namen je torej predvsem spremeniti odnos bralstva do teh vprašanj, skušati doseči, da jih bo to vzelo nekako resno oz. vsaj pomislilo nanje.
Seveda pa se na tem področju ponujajo tudi že novi izzivi. Nedavno sta denimo veganska vplivneža Vegan Bros požela nemalo zanimanja zaradi podpore Donaldu Trumpu in očitka, da je levica zasedla ves prostor gibanja pravic nečloveških živali. Tu se seveda v prvi vrsti pojavi vprašanje, čemu podpora predsedniku, med čigar ukrepi lahko najdemo veliko takih, ki ideji osvoboditve živali diametralno nasprotujejo (da te reklame niti ne omenjam). A pri tem ne velja biti naiven_na, saj vidnejših k osvoboditvi živali usmerjenih idej praktično ni niti med drugimi (parlamentarnimi) politiki_čarkami. Po drugi strani pa je treba pripoznati, da je podpora komur koli na volitvah pač državljanska svoboščina in da velja veganstvo razumeti kot etični minimum ne glede na druga osebna in politična prepričanja. Skratka, zdi se, da v aktualni družbeni sliki Vegan Matrix naslovi le določen del težave, kar stori razmeroma uspešno, a obenem se izkazuje, da bo za to, da bi ideje knjige padle na plodna tla, treba seči še dlje in še globlje.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.