Članek je bil izvirno objavljen v angleščini in sicer v Journal for Critical Animal Studies, Letn. 10, Št. 1, 2012 (ISSN1948-352X), dostopno na tej povezavi.

Ob razmišljanju o mogočih dopolnitvah Noskejinega koncepta Ž-IK se bom dotaknil treh običajnih rab besede »kompleks«, za katere menim, da so lahko na splošno hevristične. Prvi pomen besede  »kompleks(no)« je »težko razumljivo«, zapleteno, skrito in nedoumljivo. Drugi pomen je konglomerat, omrežje, struktura, sistem, združenje. Tretji pomen v besedni zvezi imeti kompleks razumemo kot imeti »psihološko težavo«, doživljati čustva, kot so tesnoba, strah, gnus in obsedenost, ter nereflektirano izkoriščati sociopsihološke procese, kot so stereotipi, zanikanje in projekcija. Ni težko razumeti, kako se v kontekstu Ž-IK ti trije pomeni lahko prepletajo.

Zapletena in delno skrita narava Ž-IK je povezana s procesom zanikanja, ki ga lahko opredelimo skozi navezavo na trditev sociologa Norberta Eliasa (1978), da je zahodna družba med 16. in 19. stoletjem doživela tako imenovani »civilizacijski proces«. Med tem procesom je prišlo do klasifikacije vrste telesnih in afektivnih dispozicij (Elias izpostavi zlasti manire), ki jih je mogoče razumeti kot družbeno konstrukcijo novega »človeka«, ki je opredeljen relacijsko, skozi izgradnjo razumevanja živalskosti in človeške drugosti. Elias opiše, kako številne telesne prakse, na primer prehranjevalne navade, pridobijo čustveni naboj zadrege in sramu. Številna literatura iz tega obdobja opisuje pravila vedenja v zvezi z bontonom in navadami. V njih so kot zgledi nesprejemljivega obnašanja navedene živali in razredni drugi (kmetje). Elias piše: »Vonjanje, nagnjenost k vonjanju hrane ali drugih stvari, je omejena na nekaj živalskega« (1978: 203). Pomeni, ki so jih v 16. stoletju pripisovali različnim telesnim praksam, so se do 19. stoletja spremenili in na nek način »udomačili«. Meje sramu in zadrege so se premaknile. V tem procesu je šlo za nekakšno zakrivanje »živalskega« s »človeškim«, za spopadanje s »sramom« kot posledico naše povezanosti z materialnim¹. Ta teorija govori o omenjenem modelu »notranje razklanosti« človeka, ki je vzpostavljen skozi idejo binarnega odnosa med človekom in živaljo ter se ga produktivno uporablja za vzpostavljanje (znotraj) človeških razlik (glej Twine 2010a: 10). Tu lahko opazimo zavračanje »živalskega« znotraj človeka, deloma pa tudi zunanjo prepoved človeškega nasilja nad drugimi živalmi. Pomemben del »civilizacijskega procesa« je tudi delno skrivanje nasilja znotraj vidnega vsakdanjega življenja, sam proces pa je mogoče razlagati kot eno od gonilnih sil družbene sekvestracije zakola živali. Če drži, da je slednja del splošnega odmika od odkritega oziroma javnega prikazovanja nasilja, ki je v nasprotju z nastajajočimi družbenimi normami, in ne nekaj značilnejšega za odnose med ljudmi in živalmi, potem drži tudi, da je ta odmik zmanjšal potencialno rušilno moč tega nasilja, moč, ki bi pod vprašaj postavila naturalizacijo hierarhije med ljudmi in živalmi. To pomeni, da je netočno trditi, da je sekvestracijo zakola mogoče zreducirati na zavestno odločitev za prikrivanje nasilja v politično-ekonomske namene, saj je bila dejansko del širšega družbeno-zgodovinskega trenda. Kljub temu je novi zahodni »človek« utrdil svojo moč nad »živaljo« in proti njej ter je lahko svoje barbarstvo do neke mere skril pred javnostjo in samokonstitucijo.

Z vidika KAŠ te točke poudarjajo glavno protislovje trditev o zahodni civiliziranosti in tako ustrezajo Baumanovim opisom sodobnosti »z Janusovim obrazom« (1989)². Vendar prav afektivni procesi zanikanja in projekcije pomagajo pojasniti tako možnost kot negotovost takšne družbene formulacije »človeškega«, neločljivo povezanega z zgodovino razredne, spolne, »rasne« in vrstne nadvlade. V zdaj že zelo znanem argumentu KAŠ in pred tem argumentu ekofeminističnega pisanja (na primer Plumwood, 1993) je bil moralni pomen škodovanja tistim, ki veljajo za manjvredne, zanikan skozi projiciranje celotnega prepletenega sklopa diskurzivnih pomenov »nanje«, s čimer se je na primer »živalskost« »živali« zgolj predpostavljala, »živalskost« različnih »ljudi« pa je bila (tudi) družbeno proizvedena. Zanikanje obsega tudi materialno delo in aktivno delovanje podrejenih (Plumwood, 1993) ter način, kako se to zanikanje kaže materialno v prostoru, v oblikovanju tehnologij in stavb, ki v primeru živali pomagajo zagotavljati relativno nevidnost nasilja, izvajanega nad njihovimi telesi. Prvi in tretji pomen besede »kompleksen« bi torej zadoščala za opis neločljive materialno-semiotične razsežnosti Ž-IK³. Tudi drugi pomen besede »kompleks«, ki se nanaša na omrežje, konglomerat ali sistem, je uporaben za razmišljanje o tem, kako Ž-IK dosega in ohranja tako imenovano »materialno-semiotično« hegemonijo. Katera omrežja so v igri? Kako se povezujejo med seboj?  Kako se določene specistične norme naturalizirajo, prenašajo in razširjajo? Zakaj so takšne norme tako uspešne pri pridobivanju privržencev? Drugi pomen »kompleksa« bo podobno koristen pri obravnavi našega področja zanimanja glede uporabe in obsega. Tukaj se je ustrezno vprašati o vlogi množičnih (ne)spletnih medijev pri utrjevanju simbolne prevlade Ž-IK (glej Cole in Morgan, 2011) ter analizirati načine upora proti temu. V skladu s tem je pomembno raziskati znanstveno vprašanje, v kolikšni meri so se prevladujoče predpostavke (in prakse) v zvezi z binarnim pojmom človek/živali razširile v družbi in izraze lokalnih uporov.

Čeprav naj bi bila končna opredelitev Ž-IK plod neprekinjenega kolektivnega dela znotraj skupnosti KAŠ, raziskava treh glavnih pomenov »kompleksa« dodaja k njegovi opredelitvi. Predlagam začetno preprosto in jedrnato opredelitev Ž-IK kot delno nepreglednega in mnogoterega sklopa omrežij in odnosov med korporativnim (kmetijskim) sektorjem, vladami ter javno in zasebno znanostjo. Njene ekonomske, kulturne, družbene in afektivne razsežnosti obsegajo širok nabor praks, tehnologij, podob, identitet in trgov. Kmetijstvo sem v oklepaju navedel le zato, da poudarim svoj osebni interes v tem besedilu. Kot sem že navedel, delovna opredelitev Ž-IK ne sme biti omejena na to področje. Vendar je z empiričnega vidika analizo koristno in nujno zožiti, se osredotočiti na študije primerov znotraj vsakega posameznega sektorja izkoriščanja živali in si hkrati prizadevati za razkrivanje širših uporabnih povezav. Menim, da je to eden od najpomembnejših raziskovalnih prizadevanj KAŠ. Kljub obsežnosti zadanega cilja velja ponoviti, da so nekatere pomembne raziskave že bile opravljene znotraj in zunaj KAŠ. Dodajam tudi, da mora skupnost KAŠ preiti na bolj sodelovalen mednarodni model raziskav, ki je značilen za naravoslovne znanosti, če želi optimizirati svoje delo in bolje razumeti našteta vprašanja obsega globalizacijskega razvoja Ž-IK.

Nastanek KAŠ je seveda del napetosti in politike znotraj širokega akademskega interdisciplinarnega področja proučevanja odnosov med ljudmi in živalmi. Raziskovalno delo na tem področju, ki ni opredeljeno kot  KAŠ, bo sicer uporabno, vendar je tudi zunaj njega veliko akademskega dela, na katerem bi moral KAŠ z veseljem parazitirati in tudi vplivati nanj⁴. Na primer, ko razmišljamo o Ž-IK z vidika kmetijstva, imajo pomembno vlogo tudi sociologi, znanstveniki s področja znanstvenih in tehnoloških študij (ZTŠ), geografi in kritični politični ekonomisti. Kot je bilo že omenjeno, te discipline slonijo na uveljavljeni tradiciji ter teoretičnih in metodoloških pristopih k teoretiziranju o globalnem prehranskem sistemu. Nekatere od njih bom v nadaljevanju na kratko obravnaval kot smernice za prihodnje raziskave.

Družboslovno proučevanje prehrane je v zadnjih dvajsetih letih postalo hitro razvijajoče se področje, ki ga je zaznamovalo vse večje zanimanje za okoljska vprašanja, prepletanje družbene neenakosti s prehrano in s tem povezana vprašanja javnega zdravja. Bolj znano področje raziskav temelji na analizah blagovne verige⁵. Ta pristop se ne osredotoča na določen sektor živilske industrije, temveč sledi premikom blaga med različnimi fazami proizvodnje in potrošnje, z namenom razumevanja tako imenovanih »blagovnih zgodb« ter s tem procesov komodifikacije in zapletenih odnosov med »ljudmi, kraji in blagom« (glej Hughes in Reimer, 2004: 1). Pričakovano se torej ta prizadevanja prekrivajo z zanimanjem za Ž-IK, čeprav sam koncept ni uporabljen. Znani geograf in politični ekonomist Michael Watts je na primer pisal v tej tradiciji s poudarkom na obravnavi ameriške industrijske prašičereje in reje brojlerjev (2004). Watts proučuje, v kolikšni meri je prašičereja v nekaterih pogledih sledila in v drugih pogledih odstopala od razvojne poti industrijske reje brojlerjev, denimo v smislu mehanizacije, pogodbenega kmetovanja in vpliva na biologijo samih živali. Čeprav je ton pretežno (politično) humanističen, imajo tovrstne študije v prizadevanjih KAŠ za pojasnitev
Ž-IK veliko vrednost. Analize, ki temeljijo na blagovnih verigah, so eden od pristopov marksistične politične ekonomije v širšem smislu.

Teorija »akter-omrežje« (angl. actor-network theory, ANT) iz devetdesetih let prejšnjega stoletja je ponudila alternativni konceptualni in metodološki pristop k proučevanju družbenih pojavov in s tem vplivala na družboslovne znanstvenice_ke z zanimanjem za področji prehrane in kmetijstva. Nekatere od teh točk napetosti med politično ekonomijo in TAO se dotikajo načinov, kako konceptualizirati globalizacijo, kako razumeti obseg in delovanje. Priča smo pomembnim hipotezam o tem, da TAO ponuja prepričljivejše pristope k programu družboslovnega raziskovanja prehrane in globalizacije (na primer Whatmore in Thorne, 1997), pa tudi k bolj vzajemnim in spravljivim pogledom med obema pristopoma (na primer Busch in Juska, 1997; Castree, 2002). Priznanje potencialne uporabne vrednosti TAO za raziskovanje odnosov med ljudmi in živalmi sicer ni novo (Whatmore in Thorne, 2000) zlasti v zvezi z njenim vztrajanjem pri vlogi nečloveških akterjev⁶ v določenem omrežju, toda zanimive so tudi nekatere druge teoretične predpostavke o raziskovalnih pristopih KAŠ in osmišljanju Ž-IK. Poleg tega, da sta Busch in Juska kritična do privzete pasivnosti pristopov politične ekonomije, zanje trdita tudi, da so nagnjeni h konkretizaciji korporativnih akterjev, kar pomeni obravnavo določenih podjetij, ki delujejo na takšen ali drugačen način, in s tem zameglitev vpletenosti določenih ljudi v sprejemanje odločitev in dejanj (1997: 691). Pojasnjujeta, da to ni umik k nesociološkemu osredotočanju na posameznice_ke, temveč metodološki poziv k analizam, ki naj se osredotočijo na načine pridobivanja moči različnih akterjev v določenih omrežjih, »poziv k razmišljanju o globalizaciji kmetijstva v povezavi z razširitvijo omrežij akterjev« (ibid.: 692). To seveda ne pomeni, da prenehamo z analizami korporacij, temveč da natančnejše razmišljamo o delovanju določenih akterjev v korporacijah, pa tudi o tem, kako je kakšna korporacija povezana z drugimi omrežji. TAO na podoben način uporablja koncept akter-omrežje za dekonstrukcijo tradicionalnega družboslovnega razlikovanja med mikro in makro. V tem kontekstu razumemo globalizacijo kot razširitev koncepta akter-omrežje s pomočjo strateškega vključevanja posebnih tehnologij, ki omogočajo »delovanje na daljavo« (ibid.: 694). Tudi v tem primeru se raziskave osredotočajo na to, kako se omrežja povezujejo med seboj in ohranjajo, v kolikšni meri jih je mogoče nadzorovati, na posebne tehnologije omogočanja in na to, kako je mogoče opredeliti njihove šibke točke. Čeprav gre za okvirno sliko, je jasno, da je združitev politične ekonomije in pristopov TAO k prehrani in kmetijstvu natanko tista vrsta družboslovnega dela, v katero bi se moral vključiti KAŠ. To namreč lahko ublaži ponavljanje morebitnih metodoloških in konceptualnih napak v poskusih pojasnjevanja Ž-IK, ponudi vrsto uporabnih pristopov in nazadnje utrdi prisotnost KAŠ na omenjenih področjih.

Metodologija KAŠ – Kratek pregled korporacij z živalskimi genskimi viri

V sklepnem delu članka virtualne metode uporabim z namenom prikaza različnih spletnih načinov zbiranja in predstavitve podatkov, ki so dostopni širši skupnosti KAŠ in ji omogočajo razumevanje elementov Ž-IK. Znotraj zožitve na živinorejo se posvetim delovanju živinorejskih genetskih korporacij. Pravzaprav zagovarjam potrebo po uporabi posebnih študij primerov v prihodnjih raziskavah (na primer relevantnih podjetij in njihovih različnih akterjev) in nasploh potrebo po visoki stopnji specifičnosti za razumevanje zapletenega omrežja Ž-IK. Le s takšnimi empirično podprtimi raziskavami lahko KAŠ ustvari celotno sliko akterjev in odnosov, vključenih v različne, vendar med seboj povezane dele Ž-IK. Velika večina ljudi je v Ž-IK dejavna že skozi potrošnjo živalskih proizvodov. Prakse in odnosi kompleksa so namreč v družbi vseprisotni, čeprav je malo verjetno, da bi povprečen_a potrošnik_ca razmišljal_a o svojih vsakodnevnih praksah kot sestavnem delu širšega kompleksa. KAŠ si v tem kontekstu prizadeva obuditi, razkriti in ponovno materializirati žival izpod različnih kapitalističnih procesov njene fragmentacije in izpustitve (na primer Adams, 1990). Kritično razmišljanje o Ž-IK za začetek zahteva njegov opis⁷.

Korporacije z živalskimi genskimi viri (v nadaljevanju KŽGV) so zanimiv del Ž-IK, deloma prav zaradi svoje nevidnosti v družbi. Kljub zelo vidnim spletnim stranem in pomembni vlogi v kompleksu so te korporacije del nezavednega konzumiranja živali večine. V tradiciji politične ekonomije in nedavno TAO, ki sta spretno prenovili zgodovinski, prostorski in s tem tudi politični vidik blagovnosti, lahko opazimo sorodnost z veganskimi kritičnimi animalističnimi študijami, ki želijo demistificirati različne načine poblagovljenja živali in tudi izpodbijati njihov status blaga oziroma lastnine. Odstiranje genskih korporacij je tako majhen, vendar pomemben del opredeljevanja Ž-IK. Kot sem že navedel, se lahko družboslovno raziskovanje zavzema »proti sekvestraciji omrežij, znanosti in trgovine v živinoreji. Družboslovje ima tu vlogo civilne družbe, saj širši javnosti omogoča kritičen vpogled v nove konfiguracije proizvodnje hrane, znanosti, tehnologije in gospodarstva« (Twine, 2010a: 103).

Kakšno vlogo pa imajo KŽGV pri predelovanju živali v blago, ki ga zaužijejo ljudje? Vloga zaposlenih v teh podjetjih je predvsem v raziskavah, razvoju in distribuciji novih genskih linij glavnih vrst rejnih živali. Skozi zagotavljanje finančnih sredstev se pogosto povezujejo z akademskimi oddelki, ki se ukvarjajo z vedami o živalih, včasih pa tudi same prejemajo sredstva od nacionalnih vlad. Tako je nastala biopolitična koalicija, ki obvladuje živalsko telo in skozi vzrejo živali spodbuja nove strategije akumulacije kapitala. KŽGV imajo vse večji globalni doseg, saj so se razširile na nova ozemlja, ki so imela v primerjavi z Zahodom nižjo tradicionalno raven uporabe živalskih proizvodov. Ukvarjajo se z izvozom živalskih gamet in tudi živih živali po vsem svetu ter raziskujejo nove priložnosti za izkoriščanje genomike oziroma njene aplikacije v živinoreji⁸.

Čeprav se je internet kot nadzorna in komunikacijska tehnologija nedvomno razvil iz vojaško-industrijskega kompleksa, se je v primeru WikiLeaks izkazal tudi kot medij razkrivanja in širjenja. Morda je internet celo najboljši sodobni primer neizvedljivosti nadzora tehnologije, kar potrjuje primer izraelske aktivistične skupine Anonymous for Animal Rights (slov. Anonimne_i za pravice živali), ki je tehnologijo CCTV uporabila za neposredni, neprekinjeni spletni prenos kokoši, ki so 24 ur na dan zaprte v baterijskih kletkah⁹. Internet je lahko sredstvo nenamernega ali namernega  razkritja vidnih razsežnosti Ž-IK, ki jih sicer ne bi bilo mogoče tako zlahka razkriti pred njegovim obstojem. To ne pomeni, da je raziskovanje KŽGV enostavno, namreč še en razlog za njihovo skrivnostnost je njihov konkurenčni odnos z drugimi podjetji in izvajanje dejavnosti, ki jo je treba zaradi vpletenosti v množični zakol živali nadzorovati z afektivnega vidika. V primeru korporacij dejavnih v Ž-IK to zahteva posebne načine spletnega komuniciranja in zastopanja. Prav tako velja opozoriti, da bi pretirana osredotočenost na virtualne metode lahko privedla k okrepitvi precej abstraktne perspektive v proučevanju drugih živali, zato ne zagovarjam njihove prednostne uporabe pred drugimi raziskovalnimi metodami. Po drugi strani virtualna sfera kot pripomoček kapitalizacije in kot medij za komuniciranje z delničarji hkrati omogoča izvajanje spletnih družbenih raziskav, ki je pomemben pristop k razumevanju Ž-IK, deloma tudi zato, ker je internet postal medij za shranjevanje in posredovanje podatkov. Pomembno je tudi raziskati, kako naj bi internet spremenil odnose med podjetji in strankami ter prispeval k novim oblikam kapitalizacije v tem sektorju, vendar to presega obseg danega besedila.

Temo je morda manj primerno obravnavati s pomočjo drugih uveljavljenih virtualnih metod, na primer z virtualno etnografijo (Hine, 2000), in ustrezneje znotraj virtualne domene, ki je, kot pojasnim, logično izhodišče za pridobivanje podatkov, dekonstrukcijo predstav in ustvarjanje zemljevidov, povezanih z Ž-IK. Čeprav sem v številnih ozirih le načel površino, v nadaljevanju navajam štiri uporabne virtualne metode. Najprej želim izpostaviti zgleden primer spletne strani podjetja. Čeprav spletno stran zaznamuje precej narejeno »besedilo«, ponuja pomembne podatke o tem, kako KŽGV pojmujejo živali, kako delujejo in s kom se mrežijo. Slika 1 prikazuje zajem posnetka zaslona spletne strani družbe Genus plc, največje globalne KŽGV, in njeno globalno delovanje, ki vključuje prodajo v več kot 70 državah in podružnice v 30 državah. Genus plc je kot nekatere večje genetske korporacije v živinoreji večvrstna korporacija, saj se osredotoča na govedo (ABS Global) in prašiče (PIC). Spletna stran podjetja vsebuje številne podatke, predvsem v obliki letnih poročil in podrobnih informacij o »proizvodnih linijah«.

Ta spletna stran in druge spletne strani ponujajo diskurzivne dokaze o tem, kako KŽGV oblikujejo svojo gospodarsko in družbeno vlogo, ter še posebej o komodifikaciji živali in njihove genetike.

Slika 2 nazorno prikazuje slog, značilen za spletne strani KŽGV, ki z namenom pridobivanja potencialnih kupcev oglašujejo določene količine in lastnosti svojega živalskega blaga. Jezikovni opisi živali občasno izstopajo zaradi subjektivizacije (glej Twine, 2010a: 110–111), vendar menim, da večinoma strogo služijo svojemu namenu prav do te mere, da bi lahko v ljudeh, ki se prehranjujejo z živalskimi proizvodi, vzbudili pomislek. Znanstveno pozornost zasluži tudi vizualna politika predstavljanja živali na spletnih straneh KŽGV. Živali so namreč tam prikazane kot presenetljivo čiste in posamične, kot da zasedajo pomemben prostor. Takšen prikaz čiste živalskosti močno odstopa od nevarnosti, umazanosti in zaprtosti industrijskih farm. Spletna stran, ki nujno strateško razkriva komponente omrežij Ž-IK, hkrati prispeva k prikrivanju nasilja kompleksa.

Druga metoda in hkrati dragocen vir podatkov, uporaben za razumevanje KŽGV, so njihovi patentni portfelji. Genetske korporacije se med seboj razlikujejo v obsegu pridobivanja patentov, ki se na primer nanašajo na genske tehnike, označevalce ali dejanske živali, vendar so ti podatki kljub temu relevantni za analizo raziskovalnih interesov in možnih prihodnjih usmeritev določene korporacije. Informacije iz posameznih patentov se nanašajo tudi na sodelujoče znanstvenice_ke in povezave določenega podjetja, denimo z akademskimi mrežami. Za mapiranje intelektualne lastnine KŽGV sem uporabil podatkovno zbirko Aureka podjetja Thomson Reuters¹⁰. Zbirka omogoča iskanje po korporacijah in izumiteljicah_ih. Omogoča tudi napredno in odzadnje iskanje citatov, kar je uporabno za kartiranje »patentnih družin«, saj poda informacije o izvoru patenta, njegovih uporabnicah_kih in načinu uporabe. Na sliki 3 so patenti v lasti podjetja Pig Improvement Company (PIC), ki je del podjetja Genus plc. Brskanje za dodatnimi podatki o posameznem patentu ni potrebno, saj je že iz samega seznama razvidno, da sta PIC in Genus plc tesno sodelovala z znanstvenicami_ki z Iowa State University in da si lastita več patentov za genetske označevalce, ki so povezani z vzrejo produktivnejših prašičev. Z metodološkega vidika je prednost v tem, da nam omogoča okvirni vpogled v naravo in način dela zaposlenih v teh podjetjih.

Druga možnost uporabe patentnega sistema za pridobivanje podatkov o Ž-IK se nanaša, kot se spomnimo, na njegovo delovanje kot knjižnični katalog inovacij. Tako lahko namesto po izumitelju_ici ali korporaciji iščemo po tematiki¹¹. Kot je razvidno iz slike 4, so inovacije v zvezi s klanjem živali uvrščene v kategorijo »človeških potreb« in se nanašajo na celotno zbirko naprav, ki se uporabljajo za obvladovanje, usmrtitev in »predelavo« živali. Poglabljanje v ta del in v druge dele kataloga je dragocena metoda raziskovanja različnih razsežnosti Ž-IK. Glede na to, da podatki o patentih segajo vse do 19. stoletja (denimo podatkovna zbirka Aureka vsebuje podatke od leta 1836 dalje), je to še posebej dragoceno raziskovalno orodje za vsakršno zgodovinsko analizo nastanka kompleksa.

Tretji virtualni način, ki ga želim izpostaviti kot dober način pridobivanja podatkov o KŽGV in Ž-IK na splošno, je uporaba storitve Google Učenjak. Ta podatkovna zbirka zajema veliko večino znanstvenih publikacij. Določeno objavljeno raziskavo, ki so jo opravile_i znanstvenice_ki, ki delajo za omenjene korporacije ali sodelujejo z njimi, je mogoče najti s preprostim iskanjem. Organizacije KŽGV po vsem svetu financirajo različne oddelke na področju ved o živalih, zato avtorice_ji publikacij v svojih člankih običajno navedejo financerja, ki ga je mogoče najti z iskanjem. Tudi to je izjemno koristen način za odkrivanje vrste raziskav, s katerimi se ukvarjajo posamezni centri genskih korporacij. Kot je prikazano na sliki 5, iskanje po PIC vrne zbirko podatkov z 815 dokumenti (vključno s periodičnimi publikacijami in patenti) za nadaljnjo analizo.

Četrti in zadnji način prav tako vključuje Google in uporabo njegove programske opreme za kartiranje¹². V aplikaciji Google Zemljevidi je mogoče ustvariti zemljevide z opombami, zaznamki lokacij, smeri in poti. Raziskovalnim namenom služi tudi funkcija za sodelovanje, ki več osebam omogoča dostop do zemljevida in delo na njem ali zgolj njegov ogled. To je morda predvsem relevantno za raziskovanje kompleksa Ž-IK, saj orodje omogoča prostorsko ponazoritev različnih razsežnosti kompleksa. Želim dokazati, da ta preprosta metoda deluje proti družbeni in afektivni nevidnosti KŽGV v vsakdanjem življenju. Mogoče si je zamisliti kompleksno večplastno aplikacijo te metode, z namenom odstiranja številnih povezanih plasti Ž-IK in s tem izpostavljanja prozaične bližine sodobnega nasilja nad rejnimi živalmi v našem lokalnem, regionalnem in transnacionalnem prostoru. Na sliki 6 so prikazane lokacije izbranih KŽGV (angl. Livestock Genetics Corporations) v Kanadi¹³. Podatki o lokaciji so pridobljeni s spletnih strani podjetij. Zemljevid, kakršen je prikazan na sliki 6, osvetljuje nekatero pomembno infrastrukturo Ž-IK in nakazuje na vprašanja, primerna za nadaljnje raziskave. Primeri vprašanj: Zakaj se zdi, da je največja koncentracija KŽGV v Ontariu?  Ali je prisotnost KŽGV, ki se ukvarjajo z določenimi živalskimi vrstami na različnih geografskih območjih Kanade, zgodovinskega, družbenega ali ekonomskega pomena? Ali so te lokacije deloma povezane z bližino akademskih oddelkov s področja ved o živalih? Kako so na njihovo delovanje vplivali trendi vertikalnega in horizontalnega povezovanja v sektorju KŽGV? In dalje, kako so povezane z a) drugimi akterji Ž-IK in b) drugimi globalnimi lokacijami istih ali partnerskih korporacij?

Različni načini dela v virtualnem prostoru, ki sem jih opisal, ponujajo izhodišča z empiričnim potencialom, ki bi morala vzbuditi zanimanje raziskovalk_cev kritičnih animalističnih študij in so dostopna tudi zunaj akademske sfere. Čeprav priznam, da so te metode v bistvenem smislu performativne (Law, 2004: 56), saj deloma vzpostavljajo resničnost, ki naj bi jo predstavljale, so družbene raziskave tu izjemnega pomena, saj v primeru Ž-IK izpostavljajo resničnost, ki prej številnim ljudem zaradi njihovih hegemonističnih afektivno pogojenih vložkov v prikrivanje in zanikanje na nek način sploh ni obstajala. V okviru študije primera sem raziskal en manjši sektor (KŽGV) in en vidik (mesne/mlečne industrije) znotraj Ž-IK. To naj bi raziskovalke_ce KAŠ usmerilo k specifičnostim te študije primera in jim vzbudilo zanimanje za to, kako bi lahko te ali podobne metode uporabili za raziskovanje drugih razsežnosti Ž-IK.

Namen tega članka je uvodno razvijanje koncepta »živalsko-industrijskega kompleksa« in s tem nadaljevanje zamrlih zametkov Barbare Noske. Koncept Ž-IK sem poskušal natančneje opredeliti in začel raziskovati vprašanja, ki jih je treba razumeti za hevristično obravnavo kompleksa znotraj KAŠ. Omenjena prizadevanja je treba umestiti tudi v širši kontekst poskusov oblikovanja konceptualnega in metodološkega terena za prihodnost kritičnih animalističnih študij (KAŠ). Namen pristopa, uporabljenega v tem prispevku, je bil raziskati povezave Ž-IK z drugimi koncepti »industrijskega kompleksa«, proučiti tri pomene besede »kompleks« kot način ustreznejše opredelitve Ž-IK in opozoriti raziskovalke_ce KAŠ na potrebo po umeščanju njihovega raziskovalnega dela v zvezi s kompleksom v že obstoječe družboslovne raziskave, denimo o globalnih razsežnostih prehrane in kmetijstva. To točko je treba poudariti, saj gre za omogočanje vstopa KAŠ v nove interdisciplinarne ali disciplinarne prostore in dokazovanja njegove vrednosti v mainstreamovskem akademskem okolju.

Obravnava KŽGV kot študije primera v danem besedilu kaže na aktualno potrebo po kritični obravnavi živalsko-industrijskega kompleksa, ne le znotraj ozke skupine kritičnih znanstvenic_kov, temveč je omenjena refleksija, kot poudarja, nujna za celotno človeštvo. KŽGV imajo vlogo pri spodbujanju sodobne »živinorejske revolucije« in vsega, kar prinašajo s seboj izpusti ogljika in nasilje nad vsemi živalmi¹⁴. Glede na to, da je zelo verjetno, da bodo običajne družbene prakse z velikimi izpusti ogljika povzročile okoljsko katastrofo in da »živinorejska revolucija« znatno presega običajne ravni proizvodnje in potrošnje, gre tudi za priložnost posredovanja, spremembe in ublažitve posledic. K slednjemu prispeva reintegracija kompleksa živinorejske industrije v znanstveno in družbeno zavest in vest. Kritične animalistične študije so torej zdaj ključna oblika proizvodnje znanja, ki predstavljene argumente podpre z izpodbijanjem ukoreninjenih »človeških« norm ter etične in prostorske nevidnosti »živali«.

Zahvala

Za koristne komentarje se zahvaljujem petim anonimnim recenzentkam_om. Zahvaljujem se tudi Economic and Social Research Council (ESRC) za podporo. To delo je del programa Centra ESRC za ekonomske in družbene vidike genomike (Cesagen).

prevod: Nataša Pucelj

Literatura

Abraham. J. (2010) ‘Pharmaceuticalisation of society in context: theoretical, empirical and health dimensions’ Sociology, letn. 44, št. 4, str. 603-22.

Adams, CJ. (1990) The Sexual Politics of Meat: A Feminist-Vegetarian Critical Theory, New York: Continuum.

Adams, CJ. (1997) ‘Mad Cow‖ Disease and the Animal Industrial Complex – An Ecofeminist Analysis‘, Organization & Environment, letn. 10, št. 1, str. 26-51.

Bauman, Z. (2006) Moderna in holokavst Ljubljana: Študentska založba. Prevod: Slavica Jesenovec Petrović.

Best, S. (2009) ‘The rise of critical animal studies: Putting theory into action and animal liberation into higher education‘, Journal for Critical Animal Studies, letn. 7, št. 1, str. 9–53.

Busch, L. & Juska, A. (1997) ‘Beyond Political Economy: Actor Networks and the Globalization of Agriculture‘, Review of International Political Economy, letn. 4, št. 4, str. 688-708.

Castree, N. (2002) ‘False Antithesis? Marxism, Nature and Actor-Networks‘, Antipode, letn. 34, št. 1, str. 111-146.

Christopherson, S. & Storper, M. (1986) ‘The city as studio; the world as back lot: The impact of vertical disintegration on the location of the motion picture industry‘, Environment and Planning D: Society and Space, letn. 4, št. 3, str. 305-320.

Cole, M. & Morgan, K. (2011) ‘Vegaphobia: derogatory discourses of veganism and the
reproduction of speciesism in UK national newspapers‘, British Journal of Sociology,
letn. 62, št. 1, str. 135-153.

Cooper, M. (2008) Life as Surplus: Biotechnology and Capitalism in the Neoliberal Era, Washington, D.C.: University of Washington Press.

Elias, N. (2000) O procesu civiliziranja I. Ljubljana: Založba *cf. Prevod: Edo Fičor.

Etzkowitz, H. & Leydesdorf, L. ur. (1997) Universities and the Global Knowledge Economy: A Triple Helix of University–Industry–Government Relations, London: Cassell Academic.

Foucault, M. (2010) Zgodovina seksualnosti Ljubljana: ŠKUC (zbirka Lambda). Prevod: Brane Mozetič.

Foucault, M. (2021) Nadzorovanje in kaznovanje Ljubljana: Krtina. Prevod: Drago Braco Rotar.

Fitzgerald, A. (2012) ‘Doing Time in a Slaughterhouse: A Critical Review of the Use of Animals and Inmates in Prison Labour Programmes‘ Journal for Critical Animal Studies, letn. 10, št. 2.

Goodman, D. & Watts, MJ. (1997) Globalising Food – Agrarian Questions and Global Restructuring London: Routledge.

Gura, S. (2008) ‘Livestock breeding in the hands of corporations‘, Seedling, januar 2008, str. 2–9.

Higgins, R. (1994) ‘Race, pollution, and the mastery of nature‘, Environmental Ethics, letn. 16, št. 3, str. 251-264.

Hine, C. (2000) Virtual Ethnography London: Sage.

Holloway, L. & Morris, C. (2007) ‘Exploring biopower in the regulation of farm animal bodies: Genetic policy interventions in UK livestock‘, Genomics, Society and Policy, letn. 3, št. 2, str. 82–98.

Hughes, A. & Reimer, S. ur. (2004) Geographies of Commodity Chains London: Routledge.

Jackson, P., Ward, N. & Russell, P. (2006) ‘Mobilising the Commodity Chain concept in the politics of food and farming‘, Journal of Rural Studies letn. 22, str. 129-141.

Kenway, J., Bullen, E., Fahey, J. and Robb, S. (2006) Haunting the Knowledge Economy, London: Routledge.

Law, J. (2004) After Method – Mess in Social Science Research London: Routledge.

Murdoch, J. (2001) ‘Ecologising Sociology: Actor-Network Theory, Co-construction and the Problem of Human Exemptionalism‘, Sociology letn. 35, št. 1, str. 111-133.

Nibert, D. (2002) Animal Rights/Human Rights: Entanglements of Oppression and Liberation, Lanham, MD: Rowman and Littlefield.

Noske, B. (1989) Human and Other Animals London: Pluto Press.

Parry, J. (2010) ‘Gender and slaughter in popular gastronomy‘, Feminism & Psychology, letn. 20, št. 3, str. 381-396.

Plumwood, V. (1993) Feminism and the Mastery of Nature London: Routledge.

Potter, W. (2011) Green is the New Red: The Journey from Activist to ECO-Terrorist San Francisco: City Lights Books.

Schlosser, E. (1998) ‘The Prison-Industrial Complex‘, The Atlantic Monthly, dostopno na spletu http://www.theatlantic.com/magazine/archive/1998/12/the-prison-industrialcomplex/4669/

Shukin, N. (2009) Animal Capital – Rendering Life in Biopolitical Times, Minneapolis: University of Minnesota Press.

Tomlinson, I. (2013) ‘Doubling Food Production to Feed the 9 Billion: A critical perspective on a key discourse of food security in the UK‘, Journal of Rural Studies letn. 29, št. 2, str. 81-90.

Twine, R. (2010a) Animals as Biotechnology – Ethics, Sustainability and Critical Animal Studies London: Earthscan.

Twine, R. (2010b) ‘Intersectional Disgust? – Animals and (Eco) Feminism‘, Feminism and Psychology, letn. 20, št. 3, str. 397-406.

Twine, R. (2007) ‘Searching for the Win-Win? – Animals, Genomics and Welfare‘, International Journal of Sociology of Agriculture and Food letn. 16, št. 3, str. 1-18.

Watts, MJ. (2004) ‘Are Hogs like Chickens? Enclosure and Mechanization in two white meat‘ filières‘ v Hughes, A. & Reimer, S. ur. Geographies of Commodity Chains.

Weis, T. (2007) The Global Food Economy: The battle for the future of farming, London: Zed Books.

Whatmore, S. & Thorne, L. (1997) ‘Nourishing Networks – Alternative Geographies of Food‘ v Goodman, D. & Watts, M. ur. Globalising Food – Agrarian Questions and Global Restructuring.

Whatmore, S. & Thorne, L. (2000) ‘Elephants on the move: spatial formations of wildlife exchange‘, Environment and Planning D: Society and Space, letn. 18, št. 2, str. 185 –203.

Povzetek

Članek obravnava koncept »živalsko-industrijskega kompleksa« Barbare Noske (1989) z namenom njegovega razvoja in opredelitve kot ključnega organizacijsko analitičnega okvira in načina raziskovalnega sodelovanja na področju kritičnih animalističnih študij (KAŠ). Namen predstavitve različnih pristopov k izčiščenju tega koncepta in prikaza nekaterih presečišč med različnimi oblikami uporabe živali in drugimi s »kompleksom« povezanimi pojmi je poleg omenjenega krepitev analitične zmožnosti KAŠ pri ugotavljanju vloge politične ekonomije v oblikovanju odnosov med ljudmi in živalmi. Članek v ospredje postavlja spremenljive meje kompleksa ob hkratnem osredotočanju na rejne živali. Kot pristop, ki bi lahko živalsko-industrijski kompleks jasneje umestil v prostor kritične znanstvene in javne obravnave, ponudi študije primerov virtualnih metod obravnave podjetij, ki se ukvarjajo z »živinorejsko« genetiko.

V razpravah o nevzdržnosti globalnega kapitalizma je globalna živinoreja vse pogosteje razumljena kot problematična in sporna. Stalna rast tega sektorja v okviru materialno-semiotične oznake »živinorejska revolucija«¹ (zlasti v državah »v razvoju«) je v očitnem nasprotju z različnimi vprašanji trajnosti, ki se vse pogosteje postavljajo v povezavi s temi sklopi globalnih praks. Normalizacija te »revolucije« (kar pravzaprav tudi v resnici je, vsaj v kontekstu gospodarskih, družbenih, okoljskih in medvrstnih odnosov) skozi predpostavko o neizogibni rasti človeške populacije in razširjanju predstave o hegemonističnem »človeku«, za katerega je značilno, da jé meso (in to v veliki količini), predstavlja strateško pomembno potezo globalno uveljavljenih »živinorejskih« korporacij. Pravzaprav gre za poskus poenotenja raznovrstnih identitet, odnosov in praks skozi uvajanje sprememb v načinih prehranjevanja.

Pomisleki o trajnosti vključujejo najmanj neposredno onesnaževanje okolja, proizvodnjo toplogrednih plinov, vpliv potrošnje in dela na zdravje ljudi, vpliv na skupnosti, zoonoze in etične pomisleke v zvezi z ubijanjem živali. Drugi sklop vprašanj se nanaša na naslavljanje teh tem v molekularnem kontekstu (biotehnologije) ter kako znanstveniki in industrija ponujajo te nove načine vzreje kot vzvod za revolucijo v živinoreji (glej Twine, 2010a) – in začetek novega obdobja produktivnosti, v katerem bo preseganje predhodnih (zlasti bioloških in okoljskih) omejitev neobhodno in bo predstavljalo tehnološki izziv. To podpira tudi vznikajoči politični diskurz Zahoda o prehranski varnosti, ki nekritično ponavlja, da je za zadovoljitev potreb rastočega svetovnega prebivalstva nujno treba podvojiti proizvodnjo hrane (glej Tomlinson, 2011). Predpostavka o revoluciji živinorejske proizvodnje, ki je v nasprotju z družbenimi pozivi k zmanjšanju porabe živalskih proizvodov, vključuje tudi različne poskuse optimizacije živinoreje namesto spreminjanja vzorcev potrošnje, saj bi to lahko ogrozilo že obstoječe trge. Tovrstni poskusi vključujejo gensko manipulacijo v vzreji živali in ukrepe za izkoriščanje stranskih proizvodov proizvodnje živali, na primer po shemi korporacije Cargill, ki odpadke pri predelavi govedi v kanadski provinci Alberta uporablja za pridobivanje energije. Hkrati smo priča viziji o »zeleni« živinorejski revoluciji, ki bo sicer precej povečala sedanje število približno 56 milijard letno poginulih kopenskih živali. Znanstveniki in oblikovalci politik fetišizirajo genomiko in širše biotehnologijo kot sredstvo za reformo kapitalizma v nov, učinkovitejši in okolju prijaznejši projekt, pogosto s sklicevanjem na dognanja bioekonomije (Cooper, 2008; Twine, 2010a), ki se že v osnovi pretvarja, da naznanja le ideje brez materialnih, telesnih implikacij (glej Kenway idr., 2006). Znanstvenikom, ki proučujejo meso, s teoretično pomanjkljivega področja živalsko-industrijskega kompleksa, in ki delujejo v zavezništvu s korporacijami in oblikovalci politik, »države v razvoju« predstavljajo poseben predmet biopolitičnega nadzora in potencialni vir. Razlog ni le v tem, da tamkajšnje človeško prebivalstvo preprosto (še) ne zaužije »dovolj« mesa in mlečnih izdelkov (torej gre za območja pred kapitalizacijo); tudi tamkajšnje populacije rejnih živali so namreč razumljene kot zaostale v biopolitičnem smislu in s »slabšo genetiko«. V omenjenih primerih kapitalistična biopolitika suspendira moralno binarno ločnico človek – žival z namenom spodbujanja kapitalizacije² (glej Holloway in Morris, 2007; Twine, 2010a, zlasti tretje poglavje) in se verjetno opira na zgodovinski precedens diskurzivnega umeščanja rasno in razredno določenih človeških drugih »bližje živalim«. Kapitalizem tako strateško izrablja protislovne razlage razlike človek – žival v prid različnim razvojnim in akumulacijskim projektom. Opazimo lahko (pogosto filantropsko zastavljena) prizadevanja za prenos znanja z namenom izboljšanja genomske infrastrukture v državah v razvoju, za usposabljanje kmetov na tem področju, ocenjevanje genetske raznovrstnosti čred, katalogizacijo, za uvajanje biopolitično superiorne živine z Zahoda, pa tudi naprej vzdolž proizvodne verige, prizadevanja za uvajanje tehnologij intenzivnega kmetijstva. Take politike predpostavljajo, da je na Zahodu količina zaužitega mesa oziroma mlečnih izdelkov ustreznejša in nekako primernejša kot merilo za določanje »človekovega načina bivanja« in da so tamkajšnje proizvodne metode boljše.

Članek raziskuje tehnološko-kapitalistični imaginarij skozi obujanje koncepta »živalsko-industrijskega kompleksa« (Noske, 1989) kot pomembnem delu globalnega prehranskega sistema. To vračanje je poziv k ponovnemu odkrivanju in nadgradnji dela Barbare Noske ter s tem k spodbujanju nadaljnjega raziskovanja in aktivizma, ki zmoreta nasloviti pereča vprašanja živalskega, ekološkega in človeškega razcveta, ki jih znotraj in zunaj kompleksa oblikujejo njegove prakse. Namen članka je torej »razkriti« »živalsko-industrijski kompleks« v dveh pomenih besede. Prvi namen je, skozi obuditev koncepta Barbare Noske, izluščiti njegove prvotne zaznavne razsežnosti, ga ožje opredeliti in s tem preseči njegovo retoriko ter doseči, da bo predstavljal vrsto akterjev, odnosov in uporabnih opredelitev. Ker se je ta koncept uporabljal v hiperboličnem smislu v kontekstu skupnega diskurza politično motiviranih k njegovemu izpodbijanju, si ta prispevek prizadeva za natančnejšo opredelitev, ki bi kritičnim animalističnim študijam ponudila jasnejšo usmeritev, obliko in skladnost. To lahko prispeva k razumevanju umeščenosti omenjenega kompleksa znotraj širših razmerij politične ekonomije, boljšemu razumevanju intersekcionalnosti³ in boljši izrabi koncepta s strani tistih, ki ga kritično naslavljajo. Čeprav je to besedilo le skromen začetek teh prizadevanj, je napisano v upanju, da bo sprožilo proces sodelovanja med akademiki, aktivisti in akademiki-aktivisti, ki bodo ta koncept izpopolnili, kartirali in uporabili v skladu s cilji kritičnih animalističnih študij. Kot drugo, besedilo začne raziskovati, katere metodološke pristope v okviru kritičnih animalističnih študij⁴ lahko raziskovalke_ci uporabijo za razkrivanje samega kompleksa. Znotraj tega na kratko obravnavam uporabo virtualne spletne metode pri pojasnjevanju relacij živalsko-industrijskega kompleksa, katerih cilj je artikulirati njegov globalni doseg in lokalne posebnosti. Ker se, kot trdim v nadaljevanju, pri opredeljevanju kompleksa ni mogoče izogniti njegovi širini in prekrivnosti, bom to metodo nujno ponazoril s priročnejšim, ožjim, toda pomembnim sestavnim delom globalne proizvodnje živali za prehrano, in sicer s korporacijami z »živinorejskimi« genskimi viri.

Kaj je živalsko-industrijski kompleks?

Kot znanstveni termin je bil izraz domnevno prvič omenjen v delu Humans and Other Animals – beyond the boundaries of anthropology (1989) nizozemske antropologinje Barbare Noske. Avtorica je temu konceptu posvetila celotno poglavje. Čeprav se ga od takrat v akademskih delih⁵ ni uporabljalo prav pogosto, se zdi, da je vsaj v ožjem obsegu vstopil v kritični diskurz o odnosu med ljudmi in živalmi. Skrbi me, da sta njegova raba in pomen morda postala preprosto samoumevna, imata le retorično funkcijo ter kot taka enopomensko prikazujeta in krnita neštete kompleksnosti raznovrstnih odnosov, akterjev, tehnologij in identitet, za katere lahko rečemo, da tvorijo živalsko-industrijski kompleks. Menim, da je ena od osrednjih nalog razvijajočega se področja kritičnih animalističnih študij, da skozi spodbujanje interdisciplinarne analize koncept obudi ter mu povrne njegovo večplastnost in kompleksnost. To ne pomeni, da gre za zanemarljiv podvig, niti ne pomeni, da se v tej smeri že ne izvajajo raziskave, čeprav morda niso povezane s KAŠ ali pa ne uporabljajo terminologije s področja živalsko-industrijskega kompleksa (v nadaljevanju Ž-IK).

Koncept Barbare Noske že v svoji nedodelani obliki vzbuja zanimanje KAŠ iz dveh jasnih in med seboj povezanih razlogov. Prvi se nanaša na avtoričin namen, da uporabe živali za prehrano predvsem ne kontekstualizira znotraj neustreznih etičnih okvirov, temveč v sklopu širšega delovanja kapitalizma in njegovega normalizacijskega potenciala. Večji del odgovora na vprašanje, »zakaj izkoriščamo toliko živali«, je mogoče razbrati iz načina, kako so »živalske industrije vpete v kapitalistično strukturo« (Noske, 1989: 22), v povezavi s trditvijo, da »glavna pobuda za sodobno proizvodnjo živali prihaja od monopolistično usmerjenih finančnih interesov in ne od kmetic_ov, potrošnic_kov ali delavk_cev niti tukaj niti v tretjem svetu« (ibid.). S tem ne zanikamo razdeljevalnega in mrežnega delovanja Ž-IK, temveč poudarjamo, da je bila akumulacija korporativnega kapitala pomemben dejavnik za začetek globalizacije in industrializacije živinoreje. Uokvirjanje potrošnje živalskih proizvodov kot čutno materialni užitek, ki je lahko dostopen vir identifikacije širokemu krogu potrošnikov, je nazadnje tudi v interesu korporacij, ki v ta namen uporabljajo trženje, oglaševanje in manipulacijo okusa. Tudi tehnološke inovacije v proizvodnem procesu se kmetom pogosto prodajajo v smislu neposrednih koristi za njihovo poslovanje, čeprav se največji dobički običajno pojavijo precej višje v proizvodni verigi. Noskejin poskus pojasniti, čigavim interesom služita pojav in krepitev Ž-IK, se dobro dopolnjuje s ciljem KAŠ, ki v ospredje postavi politično ekonomijo ter preseči kritično analizo odnosov med ljudmi in živalmi s kritiko kapitalizma (Nibert, 2002; Best, 2009; Twine, 2010a). Tudi to prizadevanje KAŠ je izraz zavezanosti interdisciplinarnosti (Best, 2009). KAŠ in splošno uveljavljenim animalističnim študijam je skupna interdisciplinarnost, vendar se te študije ne ukvarjajo posebej niti s politično ekonomijo niti s pomenom kapitalizma pri oblikovanju odnosov med ljudmi in živalmi.

To nas hkrati vodi k drugemu glavnemu razlogu za naklonjenost KAŠ konceptu Ž-IK, in sicer Noskejin poudarek intersekcionalnosti. Že njeno zanimanje za politično ekonomijo izraža posvečanje povezavam med človekovim izkoriščanjem drugih živali ter ekonomskimi sistemi in razmerji moči. Poleg tega se ukvarja s temami, ki vključujejo zdravstvena tveganja za človeške delavke_ce, na primer v klavnicah, vpliv kompleksa na države v razvoju, okoljske posledice, uporabo antibiotikov, na drugih mestih v knjigi pa se posveča presečišču spola, narave in živalskosti. Pomenljivo je tudi, da je v obravnavi Ž-IK vključeno tudi poglavje o raziskavah na živalih. Čeprav avtorica nikjer ne ponudi jasne delovne opredelitve »živalsko-industrijskega kompleksa« ali shematičnega prikaza njegove sestave, nas opozarja na pomembna vprašanja obsega in merila, ki so ključna za dodelavo tega koncepta. Noske se z izpostavljanjem raziskav na živalih pravzaprav sprašuje, ali lahko za agroživilsko industrijo trdimo, da predstavlja izčrpne meje kompleksa, in na to vprašanje pravilno odgovarja z odločno nikalnico. Takšno posvečanje pozornosti prepustnosti meja Ž-IK je ključnega pomena za odkrivanje materialnih in ideoloških povezav med različnimi prostorskimi in kulturnimi konteksti odnosov med ljudmi in živalmi. Obseg mora poleg naštetega vključevati tudi teoretiziranje medsebojnih povezav med Ž-IK in drugimi sektorji svetovnega gospodarstva.

Čeprav Noske ne razkrije svojih virov, se zdi upravičeno domnevati, da je njen koncept Ž-IK deloma povzet po predhodni ideji o vojaško-industrijskem kompleksu. Kljub številnim priljubljenim in znanstvenim besedilom, ki obravnavajo temo uporabe živali v vojni, ta povezava ni omenjena. Koncept vojaško-industrijskega kompleksa izhaja iz govora nekdanjega ameriškega predsednika Eisenhowerja, ki je leta 1961 v svojem poslovilnem govoru opozoril državljanke_e na moč tega nastajajočega kompleksa, ki ga določajo tesna povezava med vojaško politiko vlade, različnimi oboroženimi silami in korporacijami, ki podpirajo vojsko. Nekatere različice tega govora vključujejo tudi vlogo akademskih krogov in znanstvenega znanja.

V tem smislu se ne razlikuje od poznejše zamisli o »trojni vijačnici« (Etzkowitz in Leydesdorf, 1997), namenjeni opisu spreminjajoče se vloge akademske skupnosti v globalni ekonomiji znanja v smislu njenega vse tesnejšega odnosa z vladno in korporativno sfero. Ta trojna vijačnica je vpeta tudi v sodobni Ž-IK (glej Twine, 2010a). Od šestdesetih let 20. stoletja naprej se je na različne načine uporabljala množica delno sorodnih izrazov, ki so vključevali besedno zvezo »industrijski kompleks«. Ti izrazi so potencialno uporabno sredstvo za teoretiziranje prepletanja materialnega in semiotičnega med navidezno različnimi deli globalne kapitalistične ekonomije.

Tukaj velja omeniti vsaj še tri druge primere kompleksov. V prvem primeru gre za »zaporniško-industrijski kompleks«, ki je opredeljen kot skupek birokratskih, političnih in ekonomskih interesov, ki spodbujajo zapiranje ljudi ne glede na dejanske potrebe po tem (Schlosser, 1998), in je precej bolj razširjen in citiran izraz kot Ž-IK. Nanj bi se lahko sklicevali z namenom poudarjanja povezav med zapiranjem živali, rasistično, klasistično ali seksistično »animaliziranih« oseb in v kontekstu vse večje kriminalizacije nekaterih oblik aktivizma tudi oseb, ki so bile pravnomočno obsojene zaradi napada na Ž-IK⁶ (Potter, 2011). V nekaterih zaporih se živali uporabljajo v terapevtske namene in, kot izpostavlja Fitzgerald (2012), je v ZDA in Kanadi veliko zapornic_kov zaposlenih v zakolu in »predelavi« živalskih teles. To je vir poceni delovne sile, ki podobno kot fenomen okoljskega rasizma (glej Higgins, 1994) na simbolični ravni poveže animalizirane ljudi in živali oziroma »naravo« ter morda zagotavlja tudi ekonomsko utemeljitev ohranjanja določene zaporniške populacije. Fitzgerald, ki se opira na ugotovitve drugih raziskav, upravičeno opozori na posebno problematiko takšnega zaposlovanja zapornic_kov, in sicer na pojavnost psihosocialnega nasilja, ki ga to delo spodbuja. Takšno delo bi posledično lahko pomenilo resno oviro za rehabilitacijo zapornic_kov.

Drugi primer je koncept »zabavno-industrijskega kompleksa«, ki je v obtoku od osemdesetih let 20. stoletja (na primer Christopherson in Storper, 1986) in se je najprej nanašal na strukturne spremembe v ameriški filmski industriji. Omenjeni koncept bi lahko razširili na Ž-IK skozi navezavo na dejstvo, da so živalski vrtovi, tematski parki in »hišni ljubljenčki« postali pomemben vir dobičkonosne »zabave«, v splošnem pa bi ga lahko povezali z drugimi teoretičnimi pristopi, predvsem z dragocenim, čeprav problematičnim delom na področju »kulturne industrije« v izvedbi pripadnic_kov (zlasti Theodor Adorno in Max Horkheimer) neomarksistične Frankfurtske šole. Nedavni spretni argument Shukina (2009, drugo poglavje) o triangulacijskem zgodovinskem prepletu živalskega kapitala (uporaba želatine je morda najočitnejši primer fizične vpletenosti) s filmsko in avtomobilsko industrijo je dober primer potrebe po določeni vrsti analize ter potrebe po prehodnosti znotraj različnih »kompleksov« in med njimi.

Prvič, sociološke raziskave so se ukvarjale s konceptom »farmacevtsko-industrijskega kompleksa« (Abraham, 2010), ki se nanaša na »farmacevtikalizacijo«⁷ v zahodnih družbah in je opredeljen kot »proces, v katerem zdravniki ali pacienti z zdravili zdravijo družbene, vedenjske ali telesne bolezni ali pa menijo, da jih je treba zdraviti« (Abraham, 2010: 604). Med »farmacevtsko-industrijskim kompleksom« in Ž-IK obstajajo vsaj štiri glavne točke sovpadanja. Pomembno stičišče je povezano z uporabo živali kot poskusnih subjektov pri raziskavah in razvoju novih zdravil. Če je torej predpostavka o »farmacevtikalizaciji« nekakšna kritika zahodnih družb, ki uporabljajo zdravila za zdravljenje duševnih in telesnih bolezni z občutno družbeno, gospodarsko in politično etiologijo, so upravičeni tudi pomisleki glede oblik izkoriščanja živali, ki so še bolj vpete v ta trend. Drugič, mnoga vodilna svetovna farmacevtska podjetja, vključno s podjetji Abbott, Pfizer in Eli Lilly/Elanco, imajo precejšnje kapitalske interese v proizvodnji zdravil za živali v različnih gospodarskih panogah. Taka zdravila so pogosto predstavljena pod oznako »zdravje živali«, vendar se v kmetijstvu in športu zdravje in dobro počutje živali pogosto razume v smislu produktivnosti njihovih teles (Twine, 2007). Običajno se ta zdravila uporablja za rejne živali z namenom modifikacije mesa ali mleka. Ob občasnih zdravstvenih preplahih ljudi ta problematika postane vidnejša in pomembnejša. Poleg že poznanega rastnega hormona v mleku je junija leta 2011 Uprava za hrano in zdravila (angl. FDA) prepovedala prodajo zdravila Roxarsone (tudi 3-Nitro) Pfizerjeve hčerinske družbe Alpharma, ko so v jetrih piščancev brojlerjev našli rakotvorno obliko arzena, ki ga je vsebovalo to zdravilo. Roxarsone se je uporabljal za izboljšanje produktivnosti živali (za povečanje njihove telesne mase) in estetskega vidika (pigmentacije) mesa. Tretjič, v povezavi z omenjenim se farmacevtikalizacija pojavi tudi medvrstno, na primer skozi uporabo antidepresivov pri psih. Čeprav bi lahko pozdravili kot dobrodošlo subjektivizacijo psov družabnikov odobritev ameriške agencije FDA Reconcile (glej http://www.reconcile.com), zdravila proti depresiji za pse farmacevtske družbe Ely Lilly/Elanco iz leta 2011, bi v izogib površnim razlagam morali razumeti dejanje znotraj znanih strategij akumulacije kapitala in poudarjanja možnih stranskih učinkov teh zdravil na pse (in druge). Četrtič, obstajajo trdni dokazi (na primer glej Twine, 2010a, sedmo poglavje) v prid dejstvu, da uživanje živalskih proizvodov v določenih količinah, že preseženih v številnih zahodnih prehranskih režimih (in tudi nezahodnih), povzroča številne zdravstvene težave in posledično ustvarja farmacevtski kapital (in več poskusov na živalih). To je pomembno poudariti, saj se znotraj Ž-IK pojavljajo presečnosti tudi med pogosto ločenima vprašanjema poskusov na živalih in konzumiranja mesa/mlečnih izdelkov.

Ti dodatni kompleksi ponazarjajo iznajdljivost kapitalizma pri popredmetenju lastnih presežkov in lastne bolezni. Najnovejši primer tega so verjetno pristopi k blaženju podnebnih sprememb skozi ogljični davek. Številni od omenjenih »kompleksov« se nanašajo na primere množične proizvodnje različnih dobrin, ki verjetno ne prispevajo k blagostanju ljudi in živali, vendar se kljub temu izvajajo in kapitalizirajo. Tako so se vojne, zapiranje ljudi v zapore, proizvodnja mesa in mlečnih izdelkov ter duševne in telesne bolezni preoblikovale v dobičkonosno podjetništvo, ki posledično vzpostavlja ekonomske interese za lastno ohranitev. Čeprav je vse to normalizirala znana ideologija, ki bi naštete prakse (tako kot kapitalizem) pripisala domnevni »človeški naravi«, slednje dejansko razkrivajo občutno napetost med delovanjem korporacij in demokratičnim nadzorom. Umestitev Ž-IK v širše okolje drugih kompleksov je pomemben začetni korak, ki izraža vprašanja njegovega obsega ter generira medsekcijsko in kritično znanje o naših sodobnih hegemonističnih ekonomskih in kulturnih pojavih.

Vprašanja obsega se pojavljajo tudi v zvezi s pomembnostjo svarila KAŠ pred politično vizijo (zlasti kadar ta vključuje veganstvo), ki bi lahko: a) zreducirala politiko na potrošnjo; b) domnevala, da je potrošnja vseh proizvodov, ki niso živalskega izvora, moralno neoporečna. Ko je leta 2006 pisec o hrani, Michael Pollan, v zvezi s preplahom zaradi E.coli⁸ govoril o »zelenjavno-industrijskem kompleksu«, je opomnil, da je treba pri vsaki obravnavi Ž-IK upoštevati tudi soodvisnost med tem kompleksom ter poljedelsko in zelenjavno industrijo, predvsem v povezavi s krmo za živali, toda ne zgolj z njo. Zato v proveganskih KAŠ ni prostora za moralno dihotomijo v smislu poenostavljenega vrednotenja proizvodov, ki niso živalskega izvora. To poudari pogosto navajano dejstvo, da je veganstvo več kot le »dieta« ter da ga je bolje razumeti in prakticirati kot sistemski in intersekcijski način kritične analize ter kot uporabno življenjsko filozofijo, ki je v nasprotju z antropocentrizmom, hierarhičnostjo in nasiljem.⁹ Prav tako ni presenetljivo, da je geograf globalne prehranske ekonomije, Tony Weis, uporabil koncept »zmernega žitno-živinorejskega kompleksa« (2007). Weis z uporabo tega koncepta na interdisciplinarni način obravnava zgodovinske, prostorske in političnoekonomske razsežnosti, pomembne značilnosti globalnih relacij na področju prehrane. Pojasni namreč, kako sta se v 20. stoletju proizvodnji žita in živali osredotočili na majhno število udomačenih vrst ter kako sta se skozi rastočo proizvodnjo soje povezovali »živinorejska revolucija« in intenzivna proizvodnja poljščin z visokimi vnosi. Zato se nobena analiza globalizacijskih razsežnosti Ž-IK ne more izogniti upoštevanju gospodarskih, zgodovinskih, prostorskih in tehnoloških¹⁰ sprememb v pridelavi poljščin, saj imajo te po Weisovih besedah ključno vlogo pri »karnifikaciji« svetovne prehrane, ki je glavni razlog za kar petkratno povečanje proizvodnje mesa ob podvojitvi svetovnega prebivalstva od petdesetih let 20. stoletja (2007: 16–20). Vključitev poljščin nujno zaplete analizo Ž-IK in spodbuja k osredotočanju na področja, kot so lokalni vplivi proizvodnje soje, prakse podjetij, rastlinska biotehnologija, transnacionalni živilski predpisi in standardi ter vladne kmetijske politike. S tem je verjetnejše tudi zmanjšanje vrzeli med vprašanjem živali in vprašanjem ekologije, ki se pogosto pojavlja na akademskem in političnem področju.

Vredno je opozoriti na previdnost do diskurza o kompleksu v smislu, da ta nakazuje na nekakšno teorijo zarote. Po eni strani res opozarja na razmeroma močna zavezništva in mreže v posameznih panogah svetovnega gospodarstva, ki si prizadevajo za ohranitev svojega hegemonističnega položaja. Prav tako pojasnjuje, kako akumulacija kapitala in nadzor nad naravnimi viri postaneta prevladujoči načeli na področjih, kot so svetovna proizvodnja hrane in vojaški spopadi, ter kako so ti odnosi vpeti in uporabljeni kot katalizator v geopolitičnih strategijah. Kljub temu bi bilo napačno precenjevati stopnjo nadzora, ki naj bi jo imeli posamezni akterji in mreže akterjev. Z drugimi besedami: diskurz o kompleksnosti naj ne bi zašel v fatalizem.

Jasno je, da kapitalistični procesi ne obsegajo samo izkoriščanja živali za meso, mleko, jajca in kožo, ampak vključujejo tudi prakse, kot so uporaba živali v športu, poskusih, sektorju spremljevalnih živali in industriji živalskih vrtov. Če bodo raziskovalke_ci KAŠ sprejele_i Ž-IK kot organizacijski koncept, kot menim, da bi morale, bo pomembna naloga nadaljnje kartiranje omenjenih medsebojnih povezav med sovpadajočimi sektorji. Če lahko to razumemo kot vprašanje obsega, nas Noske opozarja tudi na vprašanje merila. Noske začne z opisom nekaterih ekonomskih in potrošniških neenakosti, ki nedvomno tvorijo globalni značaj tega kompleksa (1989: 29–34) skozi navezovanje na retoriko agrobiznisa, ki skozi diskurz obetov in obljub ne samo predstavlja globalne »živinorejske« korporacije kot neškodljive, ampak tudi celo kot filantropske pobudnice za svet v razvoju (ta diskurz je bil kasneje v veliki meri recikliran v kontekstu biotehnologije).

Trdim, da KAŠ nezadostno razumejo, kako se kompleks ohranja na različnih lokalnih, nacionalnih in globalnih ravneh. Stopnja kompleksnosti jasno kaže, da je koncepcija kompleksa na retorični ravni popolnoma neustrezna in da ga je treba radikalno okrepiti s strokovnim znanjem, na primer znanjem sociologov_inj, znanstvenikov_c s področja študij znanosti in tehnologije (ŠZT), geografov_inj in kritičnih ekonomistk_ov. Naštete discipline izhajajo iz uveljavljenih, teoretičnih in metodoloških pristopov k proučevanju, na primer globalnega prehranskega sistema, ki so seveda relevantni za raziskovalce_ke KAŠ z zanimanjem za Ž-IK. Nekatere pristope bom na kratko predstavil v nadaljevanju. Hkrati je treba k sodelovanju povabiti znanstvenike_ce znotraj omenjenih disciplin, ki niso del KAŠ, in jih spodbuditi k ozaveščanju o pomenu večplastnega proučevanja Ž-IK. To je tudi sicer koristna strategija za širjenje KAŠ.

prevod: Nataša Pucelj

Do drugega dela članka »Odstiranje »živalsko-industrijskega kompleksa«: Koncept in metoda v kritičnih animalističnih študijah?« lahko dostopate s klikom na to povezavo.