(Uredniška opomba: članek je bil spisan še pred izumom cepiv proti covidu-19 ter nekaterimi drugimi ključnimi dogodki v epidemiji, zaradi česar nekatere njegove refleksije služijo v prvi vrsti kot zanimiv dokument, četudi niso več aktualne. Temu navkljub pa menimo, da osrednja opozorila in vprašanja še vedno pomagajo razumeti dogajanje okoli nas.)

Leta 2017 sem objavil knjigo Fragile Umanità (slov. Krhko človeštvo, Einaudi), v kateri sem trdil, da je človeštvo na robu propada, saj naj bi se naša ekološka niša in »običajno« življenje kmalu vdala bodisi pod pritiskom epidemije bodisi okoljske katastrofe bodisi prekomernega izkoriščanja naravnih virov. Krhkost homo sapiensa lahko razumemo na dva načina: (1) konceptualno – ne vemo, kaj je v resnici »človeštvo«, kje se začne ali konča definicija tega pojma, saj v resnici ne vemo, ali sploh obstaja najboljši model, ki bi zajel vse ljudi (primer: S kakšnimi težavami se bodo soočili Yanomami v primeru covida-19? Ali bi bilo to v njihovem primeru katalizator?); (2) objektno – ne vemo, kdaj bo človeštvo nehalo dojemati napredek kot nenehno preseganje lastnih meja in planetarnih virov.

Če odmislimo vprašanje krhkosti, se večina človeštva trenutno bori proti virusu: če bo naše delovanje usmerjeno le k posledicam (virus kot tak), ne pa k vzrokom (pogojem, ki so prispevali k pojavu virusa), bomo izgubili bitko. Družba, kot jo poznamo, bo bodisi preživela – morda z iznajdbo cepiva, odpoklicanega že v nekaj mesecih ali morda z drastično spremenjenim režimom druženja in uvedbo začasnih karanten – bodisi dokončno propadla. Jasno je, da sta preživetje in propad dva tokova, ki sta najbolj povezana s sedanjim stanjem. Če bo naša družba preživela zdaj, bo propadla ob naslednji epidemiji ali ekološki krizi; če bo družba propadla pozneje, se bo morda namesto nje vzpostavila nova paradigma sobivanja med Zemljo in homo sapiensom.

Vizije o napredku, ki so doslej veljale za samoumevne, so se izkazale kot usodne zmote za celotno človeško vrsto. Prav napredne filozofije in tehnologije, ki so aksiomatično sprejemale idejo o večnem življenju, so prispevale k tehnološkemu smetenju in urbanizaciji planeta v prepričanju, da bo zadoščalo le zmanjšati emisije CO₂ ali namesto plastike za enkratno uporabo prodajati plastenke za vodo. Pravzaprav niso uspele doseči ničesar, razen dokončno onemogočiti vrsti Homo sapiens, da bi na tem planetu živela za človeka dostojno življenje. Dandanes se pogosto uporablja izraz »nazaj v normalo«, kot da bi bilo mogoče stanje pred covidom-19 razumeti kot »normalno«: družbeni razkroj, revščino, izkoriščanje živali, uničevanje okolja, vedno večjo škodo zadano planetu in naravi. Vse to bi se morda lahko zdelo normalno majhnemu krogu zahodnjakov, ki so prepričani, da je bilo zadnjih petdeset let vsesplošne blaginje stalnica, ne pa subverzivno izkoriščanje drugih narodov, vojne, lakota in brutalno uničevanje raznolikosti.

Neizprosen razvoj globalizacije in razvoj tehnologij sta nepopravljivo poškodovala samo tkivo naše resničnosti (to stanje lahko opišemo s številnimi izrazi, od antropocena do kapitalizma), kar je prineslo dolgotrajno in boleče obdobje prilagajanja. In zdaj smo šele na začetku tega mučnega obdobja.

Prav vsi smo preko svojega privilegiranega položaja prispevali k poblagovljenju živih bitij in drugih oblik življenja. Konzumiramo živali in biotsko raznovrstnost, znanost obravnava živali zgolj kot telesa za preizkušanje zdravil in cepiv, naravo dojemamo kot nekaj zunaj nas. Danes presenečeni ugotovimo, da je naš vsakdanjik iztiril netopir, ki so ga živega pojedli, ne pa sistemska družbena nepravičnost in revščina. Naš svet (medtem ko se ta sesuva, sicer zaslutimo, da prihaja njegov konec, vendar prihaja zgolj konec sveta, kot ga poznamo) je preprečil naložbe, ki bi se danes nadvse obrestovale, kot so vsem dostopno zdravje, obvezna ekologija, konec izkoriščanja živali, konec idej o nacionalni državi in konec lokalnega državljanstva. Tako je danes človeštvo združeno proti temu, kar bi ga lahko rešilo: proti naravi.

Očitno bi bile posledice ob nenadnem sesutju sistema izjemno boleče: nihče od nas ni zares pripravljen spremeniti svojega načina življenja, ker bi to neizogibno privedlo do neke vrste naravne selekcije ali do nastanka nekakšne nove vrste. Kljub temu bi nam moralo biti jasno vsaj nekaj – kar je tudi večdesetletno stališče večine radikalnih filozofij – in sicer da bo v postcovid-19 svetu ob morebitni ponovni vzpostavitvi sistema, ki sloni na gospodarski rasti na račun ekologije, končni izkupiček ne le trpljenje mnogih, temveč konec nas vseh. Danes smo se znašli na razpotju, na katerega je institucionalna politika popolnoma nepripravljena.

Sploh ni pomembno, kdaj se bo to zgodilo, bodisi v desetih mesecih bodisi v desetih letih, pomembno je, da se zavestno zavzemamo proti izkoriščanju kolektivne nevednosti (resnične nadloge, proti kateri se je treba boriti), da si priznamo, kaj bo sledilo koncu vseh karanten, na kakšen način in v kolikšni meri se moramo pripraviti na prenovo s precejšnjo mero optimizma. Četudi bi internet v teh dneh odpovedal zaradi preobremenjenosti, vsi slutimo, da bi nas posledični razpad družbenega življenja pripeljal do nepredstavljive revolucije.

Namesto prenosov našega vsakdana preko videokonferenc na Instagramu ali zabav na Facebooku in Tik Toku bi morali prebivalstvo nemudoma poučiti o nujnih prioritetah: podeželje nad mestom; narava nad tehnologijo; kratko dostojno življenje nad golim preživetjem; življenje namesto zapravljanja časa.

Z našim zadrževanjem za zidovi naših domov se odpirajo vprašanja, ki so povezana z razrednim bojem in ki smo jih do nedavnega prezrli ujeti v iluziji kolektivne blaginje. Zaprti v lastnih domovih se vsak od nas zaveda, da nič več ne bo tako kot prej: strah nas je sprememb in morda smo se zbudili iz otopelosti. Čas je za razmišljanje, branje, pisanje, ljubezen, pa tudi za soočanje z depresijo: vse, da bi uvideli, kako je naše dosedanje normalno življenje botrovalo tej tragediji.

Ne iščimo krivcev, zlo je namreč razpršeno; pomembno je, da poskušamo obvladati svojo krhkost, tako da se poslovimo od sveta, kot smo ga poznali, in doumemo, da je prišel čas za vznik »nove človeške vrste« (kot sem dejal v knjigi Krhko človeštvo).

V zadušljivi družbi, ki v nas vzbuja občutek zavrženosti, smo z najmanjšimi napori dobili vse: hrano, vodo, zabavo, potovanja. Verjetno je na obzorju drugačen svet, v katerem bo vsak_a posameznica_nik ustvarjalka_ec lastnega obstoja oziroma blaginje. Ali bomo zato kaj manj človeški? Morda. Ali bomo živeli manj časa? Morebiti res. Torej so bile vse te s tehnologijo pogojevane ideje o naši nesmrtnosti in popolnosti napačne? Očitno je tako. Ali naj se zaradi zasledovanja resničnih ciljev pripravimo na odrekanje nekaterim užitkom? Bojim se, da bo to treba storiti.

V prihodnjih dneh in mesecih se lahko razmere celo poslabšajo: če znanost ne bo odkrila učinkovitega zdravila, bo izoliranost povzročila frustracije, družinsko nasilje, samodestruktivnost, odtujenost, duševno neuravnovešenost in osebnostne motnje. Vse, kar smo popredalčkali v upanju, da se bomo izvlekli z vsakodnevnimi »dolžnostmi«, bo privrelo na dan. Streznitev bo težka, saj bo treba za drugačen svet garati s polnim zavedanjem, da nismo mi tisti, ki oblikujemo resničnost, temveč je obratno.

Teh nekaj strani povzema misel, ki so jo redki filozofi in intelektualci dolga leta razvijali napram vsesplošnemu tehnološkemu navdušenju, napram ideji o »boljši« prihodnosti v primerjavi s preteklostjo. Človeštvo – krhko kot še nikoli prej – lahko začne novo fazo evolucije le ob privzetju lastne edinstvenosti in enotnosti, torej z opuščanjem etničnih skupin in narodov, delitev in sebičnosti. Ali je bil naš svet poln udobja in gotovosti? Zagotovo, vendar je bil hkrati svet vojn, nasilja, pobojev in uničenja biotske raznovrstnosti … vsekakor to ni bil »normalni svet«, v katerega bi se morda želeli vrniti.

Naša zasvojenost z določenim načinom življenja je prepogosto preglasila najpomembnejšo težnjo naše vrste, in sicer težnjo po svobodi. Sčasoma bomo seveda zapustili svoja stanovanja, toda na srečo ne da bi se zapeljali na dvajseturno izmeno v  nabito polnem tramvaju: temu svetu so šteti dnevi. Naivno smo mislili, da imamo neizmerno moč nad naravo, saj se je ta izkazala za bližnjico do samouničenja. Vprašanje, ki se ponuja, je: »Koliko drugih načinov bivanja že obstaja?«. Tu vas prosim, da se ne prepustite posmehljivi dogmatičnosti: pred vami je povzetek resničnih vprašanj, ki jih ni mogoče obravnavati le na nekaj straneh. Prihodnost homo sapiensa je namreč bolj podobna njegovi daljni preteklosti kot vsem ideologijam, s katerimi smo naphali svoje psevdogotovosti.

Morda se motim, morda nam omenjene »priložnosti« ne bo ponudil covid-19, temveč covid-25, vendar je časa za razmislek in pripravo na vse izrečeno še vedno premalo. Premaknimo se tukaj in zdaj.

prevod: Nataša Pucelj

Poročilo IPCC, ki obsega dobrih tisoč tristo strani, med ključnimi dejavniki podnebnih sprememb ob fosilnih gorivih v vseh mogočih kategorijah navaja kmetijstvo (pri čemer poudarja, da k podnebnim spremembam najbolj prispeva živinoreja), ki je pri izpustih metana in amonijaka v ozračje vodilni sektor. Toda kljub temu britanski premier Boris Johnson, ki bo čez manj kot tri mesece gostil podnebni vrh COP26 v svoji izjavi za javnost sprememb na področju živinoreje (ki je med drugim odgovorna tudi za večinski delež izsekavanj pragozdov) ne omenja; navaja opustitev uporabe premoga, prehod na čiste vire energije, finančno pomoč ogroženim državam in, najbolj nejasno, »zaščito narave«.

Tudi odzivi slovenskih medijev kažejo sorodno sliko; pozivi k prehodu na rastlinsko prehrano, ki bi v skladu s številnimi raziskavami pomenili ogromen prispevek k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, se še vedno pojavljajo pretežno v ozkih zamejenih krogih gibanja za pravice živali, ki si za ta cilj seveda prizadeva iz etičnih razlogov ter, redkeje, med okoljskimi aktivistkami_i, širši mediji pa, kadar sporadično to problematiko le omenijo, povsem neobvezujoče pozivajo zlasti k zmanjševanju obsega industrijske živinoreje in, paradoksalno, upoštevaje, da to pomeni še več izpustov toplogrednih plinov, k prosti reji. Nacionalni programi za preprečevanje podnebnega segrevanja pri tem ne predvidevajo niti tovrstnih (kozmetičnih) posegov v živinorejski sektor.

Podobno kot v primeru pomanjkanja sistemskih rešitev pri spopadanju z epidemijami (vključno s trenutno epidemijo covid-19), ki bi vsekakor morale nasloviti dejstvo, da imajo epidemije pretežno izvor v vzrejah nečloveških živali, tudi v tem primeru živinoreja v političnih programih ostaja pretežno nenaslovljena ali nezadostno naslovljena, pri čemer pa je etično vprašanje še tolikanj bolj spregledano.

Upoštevaje, da se bo globalna temperatura v skladu s poročilom IPCC vsaj do srede stoletja višala, ne glede na ukrepe, ki jih bo globalna skupnost sprejela, pomeni nenaslovitev živinorejskega sektorja popolno katastrofo in ogrožanje življenje neštetih čutečnih bitij (vključno, a ne zgolj človeških).

***

Reduciranje veganstva na »izbirčnost« preusmeri pozornost z etike na … dietetiko. Tako se ni treba ukvarjati z vprašanjem etične smiselnosti, nujnosti veganstva, saj je implicirano, da to niti ni temelj tovrstnih odločitev. Zakaj bi se sploh razpravljalo o nečem, česar ni? Gre torej za specifično obliko slamnatega moža, (ne)veganstvo pa postane preprosto stvar okusa – in to kar najbolj dobesedno. Drugi problematični vidik orisanih »protiveganskih tropov« je povezan z izrabo tujih okoliščin, ki morda resnično močno otežujejo odločitev za izključno rastlinsko prehrano, za upravičevanje lastnega prehranjevanja z živalskimi izdelki in za upravičevanje uporabe drugih izdelkov, ki so produkt izkoriščanja in ubijanja nečloveških živali, čeprav gre pri tem za okoliščine, ki dopuščajo drugačne izbire. Tovrstni očitki se tako strukturno ne razlikujejo bistveno od tega, da pride do vas kanibal, ki vam zabrusi, da sredi Andov ne bi bili več tako prekleto izbirčni. Odločitev za veganstvo seveda ne pomeni, da ni »dovoljeno« zaužitje hrane, ki je sicer razumljena kot neveganska oziroma celo kot »nehrana«, če je to edina možnost za ohranitev življenja ali zdravja. Če upoštevamo The Vegan Society in njihovo definicijo veganstva, je mogoče tu pravzaprav še vedno govoriti o veganstvu.

Poskusi zmanjševanja količine zavržene hrane, katerih del želi biti tudi omenjeni plakat, so sami po sebi zagotovo nekaj pozitivnega, pri čemer pa ne smemo pozabiti, da je hrana, ki se zavrže, zgolj eden izmed vidikov težave, evfemistično poimenovane »prehranska negotovost« – in pri tem je lahko prav ta plakat tudi del problema. Četudi odmislimo ironijo, povezano z dejstvom, da je (glavna) pobudnica akcije, osredotočene na individualne ukrepe za zmanjševanje količine zavržene hrane, trgovska veriga, ne moremo mimo vprašanja, kolikšen del krivde za to, da lahko nekateri ljudje o hrani »zgolj sanjajo«, nosijo prav mesnopredelovalna industrija in industrije, ki so z njo neposredno povezane, predvsem jajčna in mlečna. Znano je namreč, da zahteva pot do »živalskih izdelkov« bistveno več virov (seveda pa tudi oziroma predvsem trpljenja). Premeščanje človeka na raven t. i. sekundarnega porabnika pomeni, da je razpoložljive hrane bistveno manj, kot bi je lahko bilo, če bi se površine in viri, ki jih zahtevajo omenjene industrije, uporabljali za pridelavo rastlinske hrane, namenjene neposredno ljudem. Tu seveda ne gre za trditev, da lahko problem lakote rešimo izključno s popolno odpovedjo živalim in živalskim izdelkom na naših krožnikih. Tudi pridelava rastlinske hrane je namreč zaznamovana s številnimi težavami – od »splošnejšega«, temeljnega problema, povezanega s trenutno prevladujočim ekonomskim sistemom, v katerega sta inherentno vpisana izkoriščanje soljudi in nepravična distribucija, do konkretnejših težav, kot je na primer patentiranje semen (če je ta dva vidika seveda sploh mogoče zares ločevati). Veganstvo torej nikakor ni bulletproof rešitev, vendar ima tudi v »človeški zgodbi« zagotovo vse prej kot zanemarljivo vlogo, hkrati pa ni razloga za to, da ne bi mogle_i lukenj v človeški in nečloveški zgodbi detektirati vzporedno. Pošast tu je zagotovo premočna, da bi jo lahko preglasovale_i z denarnico; odločitev za veganstvo tako ni odločitev za »etično potrošnjo«, ne gre za iluzijo, da je tovrstna potrošnja možna v trenutnem sistemu. Čeprav lahko posameznice_ki, ki se odločijo za veganstvo, gojijo tovrstne iluzije, je bistveno to, da to ni nujni, obvezni, inherentni del veganstva. Z odločitvijo za odpoved »živalskim izdelkom«, ko vam okoliščine dopuščajo tovrstno izbiro, niste nič bolj etične_i potrošnice_ki, kot ste bile_i pred tem, žal – ali pa na srečo, kakor vam drago. Ste pa po drugi strani s tem sprejele_i odločitev o tem, kdo (!) ali kaj je sploh lahko potrošno blago.

***

Ena od zgodb Guya de Maupassanta pripoveduje o mrtvecih, ki ponoči vstajajo iz grobov in prekrivajo pretirano laskave napise na nagrobnikih s svojimi grehi. Kdove, morda pa se tudi na plakatu ob pravi uri, poznejši od tiste, ko je ob njem postala (pretirano občutljiva?) veganska duša, preveč navajena policijske ure, da bi čakala predolgo, pojavijo dodatni napis …