The whole package
Ob pesniški zbirki Alenke Jovanovski: Tisoč osemdeset stopinj
Uvod
Z naslovom pričujočega besedila sem želel takoj dati vedeti, da se ukvarjamo s pesniško zbirko, ki sloni na skupku (etičnih) prepričanj, teorij (in tez) in referenc, ki jih običajno tudi razumemo kot takšne iz istega vica. Skratka, da smo priča drži do sveta, ki je vsaj do neke mere predvidljiva. Vsaj, ko že poznamo nekaj osnovnih izhodišč.
Katera so slednja? Na primer kritika kapitalizma, ekološka zavest in feministična misel. Mogoče je zdaj že jasneje, o čem govorim. Ko v enačbo vpeljemo navedene razsežnosti, ne dvomimo, da bo pišoča oseba najbrž zagovarjala zasedbo Roga (pesem rog), da bo občasno protestirala (Literaturino protestno branje v Gromki: politika ne sme izgnati pesmi), da bo občasno omenjen fašizem (Priprave na praznik v Salòju) itd.
Toda povedano ni mišljeno kot morebiten zadržek, ki bi ga gojil do Tisoč osemdeset stopinj, češ da gre za »predvidljivo« besedilo, saj tega niti ne mislim. Drži predvsem to, da ob branju zbirke zelo hitro spoznamo, da jo je v marsičem mogoče razumeti kot intersekcionalno obarvano, ugotovimo pa tudi, da si te podobe ni nadela kar tako, temveč da je njeno videnje sveta pravzaprav takšno, da drugače niti ne gre. In razlog, da delo sploh obravnavam na tem mestu, je seveda ta, da je v skupek vprašanj zajeto tudi tisto o nečloveških živalih, ki bi ga morda tiste_i, ki smo kdaj povohale_i vprašanja kritične animalistike, pričakovale_i vselej, vendar še zdaleč ni tako, čeprav se zdi povsem logičen del skupka.
Obravnavane zbirke za pripis angažiranosti ni treba masakrirati, v tem oziru ničesar ne skriva in na nič ne zgolj namiguje, temveč gre za odkrito besedilo, ki povsem odprto operira z vprašanji pravičnosti, etike, politike itd. Vendar to ni cela resnica obravnavane knjige. Pravzaprav je jezikovno in estetsko izrazito prepričljiva in lahko najbrž zadovolji tudi najbolj larpurlartistično dušo, če skočim v povsem drugo skrajnost.
K vprašanju nečloveških živali v okviru Tisoč osemdeset stopinj je mogoče pristopati na različne načine. V prvi vrsti naj ločim dva pristopa: oddaljenega in približanega. Prvega sem nakazal že na začetku besedila. Ko imamo enkrat opravka z besedilom, ki se jasno deklarira znotraj nekih, recimo temu, znanih političnih koordinat, od njega morda (čeprav je pogosto prav vprašanje nečloveških živali »kamen spotike«) pričakujemo tudi naslovitev tega vprašanja. Ko lirska subjektka upesnjuje vprašanje fašizma, lahko hitro zagledamo tudi problematiko nečloveških živali (vsaj tiste_i, ki se z njo ukvarjamo). Ko naslavlja patriarhat, se nam zgodi podobno in enako, ko govori o sistemu kot stroju, ki melje (denimo telesa). Ko pesniško zbirko uvede s citatom Jureta Detele (četudi v tem primeru ne gre za kakšno misel ali verz, ki bi se navezoval na nečloveške živali), si ponovno mislimo nekaj podobnega.
Drugi način pomeni bolj ali manj neposreden vstop v odnos do vprašanja nečloveških živali, vendar imamo tudi tukaj opravka z nekaj različnimi (recimo temu) pod-načini, ki nimajo v središču nujno dejansko »nečloveških živali kot avtonomnih subjektov«, temveč lahko gre tudi za vprašanja ekologije, politike, hrane ipd. Skratka, vprašanja, preko katerih je mogoče priti do samega bistva problematike, ne da to sploh nujno dobesedno omenimo. Prav v tem se najbrž zrcali intersekcijska razsežnost zbirke.
Že videno
Naj začnem na začetku, na tisti točki, ki zbirke niti ne postavlja na posebno mesto. Gre za praktično stalnico poezije in proze, uporabo nečloveških živali ali njihovih akcij kot prispodob. Naj gre za verz, kot je »z vsako svojo celico jastrebom predano« (Jovanovski, 2018, str. 81), ali »odpira kljune kakor vrabčji goliči« (Ibid., str. 82) ali pa že sam naslov pesmi, denimo Vračam se s taščicami (ta ima odziv v pesmi Vračajo se taščice, ki jo povrh vsega uvaja citat Jureta Detele). Priča smo bolj ali manj ustaljeni rabi elementov »nečloveških živali« v poeziji. V tem načinu (tudi pri Jovanovski) zelo pogosto prednjačijo prav vrste ptic.
Tukaj je nujno poudariti, da pesnica načeloma ne prestopa meje, kjer bi nečloveška žival postala razkosana, njeni deli pa uporabljeni v novih kontekstih (to je mogoče razumeti tako, če vpeljemo nekoliko radikalnejše razumevanje metafore, ki predvideva, da je sama uporaba živalske podobe že metafora), kar je v poeziji ustaljen postopek. Izrazit je na primer pri Svetlani Makarovič, o kateri sem pisal v besedilu Sedem skupin Somraka, pri kateri (kot še marsikje drugje) nečloveške živali ne nastopijo kot avtonomna bitja.
Drugi način vpisovanja neljudi, ki nas lahko z vidika kritične animalistike spravi v zadrego, je najti na mestih, kjer se ustaljeno razumevanje neljudi prenese na ljudi, oziroma kjer se okoliščine neljudi prenesejo na okoliščine ljudi. Poglejmo naslednja primera, prvi je iz pesmi Povodci (neživo) in drugi iz pesmi Human waste:
»Ljudje ljubijo povodce,
Povodci ne ljubijo ljudi./…/
Tu je boj: kjer povodci niso,
Kjer ljudje šele morajo postati.«(Ibid., str. 43)
»ded in babica.
Prvi: dvakrat izdan,
zaprt v žično kletko velikosti 1m3,
naj bo kakor divja zver
(načini proizvajanja odpadkov)./…/
Druga: privedena kot nadomestek za moža,
naj bo kot delovna žival,
najprej posiljena in potem noseča
(načini proizvajanja odpadkov).(Ibid., str. 88)
Vidimo lahko, da oba primera (ponovno) izhajata iz bolj ali manj ustaljene rabe v poeziji, kjer kontekst neljudi prenesemo v človeški svet, navadno z namenom, da bi dosegle_i učinek moralne sodbe, češ da so v nekem kontekstu ljudje razumljeni kot živali.
Seveda nas lahko kontekst zbirke, kot sem ga predstavil, odvrne od takšne sodbe, obenem tovrstna interpretacija ni edina možna že zato, ker na primer »povodec« ni na nobeni točki postavljen v »nečloveški svet«, niti ni implicirano, da je »divja zver v kletki« edino možno strukturno mesto »divje zveri« ali da je »delovna žival« sama po sebi nekakšna elementarna resnica.
Gre torej za vprašanje uporabe ustaljenih pesniških postopkov, ki priklicujejo logiko, ki jo zbirka po drugi strani zavrača. Tako na tej točki pride do nekakšne interpretacijske napetosti: je mogoče vse tri primere razumeti kot zdrse, ki postavijo pod vprašaj osnovno »logiko« zbirke? Seveda, vendar je mogoče ta postopek razumeti tudi kot poskus dehierarhizacije našega razumevanja nekih (spornih) praks, ki tako niso več sporne zgolj v primerih, ko je žrtev teh praks človek (po človekovi krivdi), temveč tudi druge živali (prav tako po človekovi krivdi).
Ekologija
Z izjemo zgoraj navedenih primerov se Tisoč osemdeset stopinj odmika od ustaljenega pojmovanja nečloveških živali v okviru poezije. Prvo mesto, na katerem prestopi tovrstne meje, je najti v tistih verzih (ali kar pesmih), ki upesnjujejo izrazito ekološko držo. V pesmi Uporabljanje nog preberemo:
»Kako izginjajo čebele
in je travnik v gluhoti
samo na videz podoba obilja.«(Ibid., str. 14)
Vidimo, da je v pesmi naslovljeno specifično vprašanje izumiranja čebel. Še nekoliko bolj specifično problematiko lahko zasledimo v pesmi Razdreti okvire:
»Razdreti okvire je strmeti v pokrovčke plastenk,
v pisano veselje otrok, ki žvenketajo s peticami –
njihovi ostanki praznujejo med telesnimi ostanki
galebjih mladičev na Midway Islandu –
kako potrpežljivo so goltali plastiko,
dokler niso naphanih želodcev pomrli od lakote -«(Ibid., str. 26)
Govora je torej o odpadni plastiki in povsem realnih posledicah, ki iz tega sledijo. Jasno razvidna je ekološka zavest oziroma vzpostavljanje povezav med navidezno nepovezanimi dejanji: akcija otrok rezultira v smrti galebjih mladičev. Dogodek pri tem ohranja dvojno vsebino: otroke navdaja »pisano veselje« in najbrž lahko zaključimo tudi, da smrti galebjih mladičev (sploh) ne vidijo, s čimer je pod vprašaj postavljena že sama narava »pisanega veselja«.
Toda pogled na pojem ekologije v zbirki se vendarle ne zdi povsem enoznačen. V pesmi Prezervatorji preberemo:
»Prezervacija je njihova ključna beseda,
v trebuhu kopičijo svoj Lebensraum./…/
telesa izrinjenih, odvržena v smeti,
s solzo v očesu spremljajo svoje dobičke./…/
Potisna sila se postopoma iztroši.
Potem nastopi izrinjanje,
slepi tok, mrtvica.
Prazne hale krasijo nagačene živali.In to je rezervat:
kjer so osebki prosto zamenljivi,
kjer nasilje razglašajo za ljubezen,
kjer so terapije recepti za smrt.«(Ibid., str. 35)
Seveda pesmi ne gre razumeti enoznačno, saj pred nas priklicuje najrazličnejše kontekste, naj gre za politiko tretjega rajha (Lebensraum), kritiko klasične ekologije (implikacija zelenega zavajanja (greenwashing), verz »kjer so osebki prosto zamenljivi«, morda celo aluzijo na rezervate ameriških staroselk_cev (omemba rezervata, do neke mere tudi podoba nagačenih živali, ki v ameriškem okolju velja za simbol belstva, kot opozarja Aph Ko v knjigi Racism as Zoological Witchcraft …), itd.
Toda prav dejstvo, da ne gre za enoznačno pesem, nas ponovno privede do osnovne teze o zbirki: da ji je mogoče pripisati intersekcionalno prizmo. Pesem lahko implicira povezave med (sicer izredno razdelano in strogo) nacistično ekološko politiko, ki je bila v svojem jedru tudi bolj ali manj banalen ekonomski model, in klasično ekologijo, ki je pogosto lahko zvezana s kapitalom. Če v pesmi iščemo aluzije na staroselske rezervate, lahko ob tem hkrati razbiramo njihovo dvojno funkcijo: ohranjanje v sebi nosi element zatiranja.
V tem oziru se zdi, da se Jovanovski približa misli Jureta Detele. Verz »kjer so osebki prosto zamenljivi« je soroden Detelovi kritiki ekologije, ki ji očita, da je ne zanimajo »bitja iz tujih svetov« kot avtonomna bitja. Obenem predzadnja kitica razkriva še en razlog kritike: (klasična) ekologija preprosto ni sposobna nasloviti težav (»se postopoma iztroši«), tudi če se najprej zdi tako.
Pojem Lebensrauma je v drugačnem kontekstu omenjen tudi kasneje v zbirki, in sicer v pesmi za zaključek naj bo reka, kjer so nečloveške živali tiste, ki »preživijo na ogroženem območju« (Ibid., str. 122), vendar ogroženo območje ni takšno zaradi človeške aktivnosti, temveč zaradi naravne katastrofe.p
V zbirki je najti tudi nekaj povsem »običajnih« pristopov k vprašanju ekologije, ki jih je mogoče pogojno označiti kot pesmi o naravi, takšni sta na primer Sprehod po visoki travi do ribnika, ki so ga prekrile alge in Sprehod po visoki travi do ribnika (leto pozneje). Seveda pesmi nočem predstaviti pretirano zamejeno, nikakor ne gre za nekakšni idili, nenazadnje skušata pesmi (skupaj, toda ko se vmes zgodi še nekaj pesmi) tvoriti novo podobo, izrisano na časovni premici. Ali drugače: pripoznata spreminjanje, ne gre preprosto za v kamen vklesano podobo. Reči želim predvsem to, da zbirka premore tudi tovrstno raven, ki se do neke mere približa pojmu estetike skrbi (Josephine Donovan), v skladu s katero leposlovno besedilo namesto da bi skušalo estetizirati na primer uničevanje narave oziroma okolja, samo po sebi polaga temelje nekemu drugačnemu razumevanju slednjega in ta način (strpnega?) razumevanja vpiše v lastno estetiko.
Tovrstna drža je vidna že v naslovu cikla pesmi Kaj s škornji?. Že obuvalo samo po sebi implicira grobost, naj spomnim na džainiste_ke, ki obuval sploh ne uporabljajo, da ne bi pri hoji pohodili kakšne manjše živali (menda je podobno na neki točki svojega življenja prakticiral tudi Jure Detela, sicer navdušenec nad džainizmom). V pesmi preberemo:
»Dol s škornji!
To je bosonoga revolucija./…/
Tu so: bitja, ki jih ne pohodim.
In gozdna pot ni več gozdna pot.«(Ibid., str. 16)
V drugem delu citata vidimo podkrepitev misli, ki sem jo navedel v prejšnjem odstavku, obenem pa je iz navedenih verzov razvidno, da imamo ponovno opravka z večjim številom kontekstov, kot se zdi na prvi pogled. Ne gre (nujno in zgolj) za nečloveške živali. »Bosonoga revolucija« lahko implicira povsem stvarne pojave iz osvobodilnih gibanj (denimo hipijevskega gibanja, študentskih uporov itn.), škorenj pa je lahko razumljen kot simbol nadvlade (na primer frazem »pod škornjem«).
Na nekaj mestih v pesniški zbirki se naposled srečamo še z verzi, ki jih je lahko zanimivo brati skozi prizmo globoke ekologije. Pri tem naj opozorim, da te oznake ne želim pripisati glasu zbirke, ker je sam koncept globoke ekologije širši, kompleksnejši in nenazadnje sporen, mesta, o katerih govorim, pa pravzaprav ne odražajo nobene od teh oznak. V Pripravah na praznik v Salòju preberemo:
»Učbenik hortikulture zahteva:
Brezam-ljudem odžagati brste.
Jezik fašistov, čudno brezličen, nedolžen,«(Ibid., str. 12)
Na tem mestu je pozicija izrekanja nekoliko razsrediščena. Po eni strani je mogoče reči, da je implicirana svojevrstna bližina med človekom in denimo brezo, predvsem z vidika »učbenika hortikulture« oziroma »fašistov«, ki svoji poziciji v odnosu do enega in drugega poenotijo na točki uničevanja. Že s sintagmo »učbenik hortikulture« je mogoče razbrati napetost ob scientističnem umevanju sveta (ljudi in brez), to je obenem (to je mogoče razlagati z dialektiko razsvetljenstva) zvezano s fašizmom oziroma jezikom fašizma. Seveda pa je navedene verze mogoče interpretirati tudi diametralno nasprotno: da je prav »učbenik hortikulture«/»fašizem« tisti, ki breze-ljudi, breze in ljudi, tako rekoč enači (kar je očitek zgodovinskemu pojavu nacifašizma, obenem pa tudi globoki ekologiji). Ne glede na način razlage, ostaja dejstvo, da sta obe skupini živih bitij v pesmi obravnavani skupaj, v sorodnosti.
Nekoliko jasnejša je pozicija v pesmi ljubljenje (skoraj šepetaje):
»steblo trave, enako pomembno kakor cvet
nekdo, ki v stranskem kadru stopa mimo
neopazen premik«(Ibid., str. 77)
Pristop, ki je običajnejši ob naslavljanju nečloveških živali, je tokrat uporabljen pri upesnjevanju rastline. Da je steblo trave enako pomembno kot cvet, je možno, če opustimo klasična estetska merila (ki bi na primer dajala prednosti »lepoti cveta«), če ob tem zanemarimo potencialno instrumentalno razsežnost rastline itn. Obenem je mogoče v tem enačenju najti zametek nekaterih značilnosti globoke ekologije.
Človek-žival
Da je klasična radikalna delitev med človekom in drugimi živalmi v zbirki implicitno postavljena pod vprašaj, je do neke mere gotovo jasno iz že napisanega. Ekološka zavest mora vzpostaviti povezave med različnimi živimi bitji (za zametke globoke ekologije to še toliko bolj velja), intersekcijski pristop ta pretres izvrši sam od sebe itd.
Toda v Tisoč osemdeset stopinj je najti tudi nekaj eksplicitnejših pretresov tega vprašanja. To implicira že zadnja pesem iz cikla Slovar obratnih, obranih, ubrisanih, ki nosi naslov Ljudje-živali, v kateri se tudi ženski lirski subjekt približa konkretno taščicam:
»Odhajam z ljudmi,
vračam se s taščicami.«(Ibid., str. 46)
Pri tem ne gre za antropomorfizacijo taščic, kot bi morda bilo običajno, temveč preprosto so-stopanje lirske subjekte in druge živalske vrste. Mogoče je reči, da pesem implicira sorodnost usode, ki je v tem primeru predstavljena nekoliko intimneje. V tretji pesmi cikla nestalne evidence postane zadeva nekoliko bolj družbeno obarvana:
»proizvodnja smeti
nas poganjav krogu
človeško in živalsko bitje
predelano v odpadek
ohranjati mašinerijo v teku
telo
zagozdeno v zobato kolesje
znakza golo življenje«
(Ibid., str. 56)
V navedenih verzih je implicirano, kako »sistemski mehanizem« zvaja človeško in živalsko na znak (golega življenja) oziroma ne pripoznava nobene inherentne vrednosti človeka in drugih živali. V tem oziru se človek in nečlovek pred obličjem sistema približata en drugemu. Skratka, ponovno smo na poti sistemske kritike, morda pa tudi protirazsvetljenske in ekološke drže. Seveda pa se tukaj odpre novo vprašanje specifik izkoriščanja ljudi in drugih živali … Če je človeško telo »zagozdeno v zobato kolesje«, lahko razumljeno predvsem metaforično (recimo v kapitalistično ureditev ali znotraj nje celo v delo v denimo znojilnicah), je nečloveško telo »zagozdeno v zobato kolesje« vendarle mogoče označiti tudi kot povsem stvarni prikaz neke realnosti. Ta razmejitev v pesmi ni implicirana.
Napetost med identitetama je prisotna tekom cele zbirke, enega od vrhuncev vidimo tudi v deseti pesmi cikla ih bin aj bin:
»neoliberalna metlica miksa ljudi, kot da so jajca
lupine vrže v smeti
živali miksa v nekakšno kostno moko
lingvisti postajajo strokovnjaki za objeme«(Ibid., str. 107)
Tudi tokrat imamo opravka z zelo podobno tezo. Ponovno imamo človeško usodo v nekoliko bolj metaforičnem polu in nečloveško v stvarnejšem. Ponovno se odpre tudi vprašanje jezika (tu je mogoče razbirati vpliv Detelove misli) in strokovnjaštva, in ponovno je tu kritika sistema, tokrat je ta eksplicitno označen kot »neoliberalen«.
Prehranska politika
Naslednja pomembna tematika, ki se odpre ob branju pesniške zbirke (tudi tokrat lahko povsem mirno rečem, da gre za vznik nečesa na presečišču že zgoraj omenjenih osvobodilnih gibanj in politik), so nekateri zametki vprašanja prehranskih politik. Tema se najjasneje odpre v dveh pesmih. Tu je izsek iz osme pesmi cikla nestalne evidence:
»hrana ni
kar pride na krožniknekaj drugega
je
kar
raste
v samoti«
(Ibid., str. 63)
Seveda je podoba »hrane« tu v precejšnji meri tudi romantizirana, vendar velja biti pozoren na povsem eksplicitno spremembo perspektive. Samo bistvo hrane ni tisto, kar »pride na krožnik«, temveč produkcijski pogoji zanjo. Ponovno gre za ekološko perspektivo, hkrati pa je tovrsten postopek mogoče aplicirati tudi na pridobivanje hrane živalskega izvora. Ali drugače: prav tovrstna sprememba pogleda je tista, ki razkrije travmatično stran tega pridobivanja.
Neprimerno eksplicitneje pa je politika hrane naslovljena v trinajsti pesmi cikla ih bin aj bin, ki jo navajam v celoti:
»ta pesem naj bo oda krofu
ki se sestavlja in razstavlja v trenutku
notri je pšenična moka tipa 400, ostra in domača
notri so sladkorna sipa in delavci, ki sekajo sladkorni trs
notri so zemlja, črvi, na tisoče nevidnih bitij v boju za preživetje
pesticidi jih odganjajo, zajedalce
(ste ga zaslišali?)
notri so sončnično olje in sončnice in velikanska preša
ptiči so, ki jejo sončnična semena
notri ogenj, veliko ognja
neznano od kod je ta ogenj
notri so marelice in marelične koščice
notri je deset let rasti
kajti drevo je raslo navzgor in navzdol
deblo samo povezuje navzgor in navzdol
kakor na nebu, tako na zemlji
(ste ga slišali, kaj pravi?)
povezava služi pretoku blaga
notri sta sonce in komandant che guevara
s svojo nepopustljivo ljubeznijo
notri je voda, zastrupljena in ukradena
pa soča, bistra in modra, da zareže do kosti
notri je solni cvet na jeziku
razžira in dela nepredvidljive sledi
notri so morja in v njih plavajoče celine iz plastike
mrtvi galebi so jedli plastično pičo
notri so travne bilke, prehajajo skozi veter
notri so jajca
kokoši, ki jih izdelujejo, ne vedo, kaj so travne bilke
in ne, kakšne barve je veter
nekatere imajo izkljuvane oči
nekatere so zadušene od sester
nekaterim se zdrobijo kosti zaradi doseganja norme
nek prst lovi marmelado
črn odtis pušča, črno luknjo dela
v vsem, česar se dotakne
razžarjena magma
notri
atomi se zlivajo v tej pečici
oda krofu ni samo oda krofu
marelična magma steče skozi veliko teles
in deluje
proti jeziku, berlinu, strukturi«(Ibid., str. 111)
Razvidno je, da je navedena pesem pravzaprav idejno (zelo) razširjena različica prejšnjega pesemskega primera, vendar tokrat ne gre več zgolj za prestavitev pogleda iz enega na drugi teritorij, temveč tudi za uvedbo širšega in globljega pogleda na obravnavani artikel. V krofu se tako združijo ne samo okoliščine, ki pomenijo konkretne, neposredne okoliščine rasti rastlin, iz katerih je ta narejen, temveč se začne »krof« vpisovati na zemljevid globalnih politik (Che Guevara), vprašanja delavstva (delavci, ki sekajo sladkorni trs), splošnih ekoloških vprašanj (celine iz plastike), vprašanje pravice do vode/osnovnih dobrin (notri je voda, zastrupljena in ukradena) itd. Skratka, raznorazne teme in vprašanja, ki se nam dejansko lahko odprejo, če skušamo družbena vprašanja razreševati skozi prizmo politike hrane.
Za naš primer seveda posebej izstopa šest verzov iz druge polovice pesmi:
»notri so jajca
kokoši, ki jih izdelujejo, ne vedo, kaj so travne bilke
in ne, kakšne barve je veter
nekatere imajo izkljuvane oči
nekatere so zadušene od sester
nekaterim se zdrobijo kosti zaradi doseganja norme«(Ibid., str. 111)
Prvi verz je zgolj pripoznanje sestavine v krofu, drugi in tretji verz sta poskus upesnjevanja ujetosti/zasužnjenja kokoši (delavk), ki to sestavino proizvajajo. Čeprav je najprej mogoče hitro zaključiti, da gre zaradi vzporejanja človeškega razumevanja in živalskega nerazumevanja, ki pa v poeziji prej kot prikaz vrstne značilnosti pogosto preko metafore služi kot prikaz neke specifične psihologije oziroma usode, za antropomorfizacijo kokoši (ta bi lahko bila ponovno v službi rahljanja diametralnega nasprotja med človekom in živaljo), se kasneje zazdi, da ni povsem tako. Drugi citirani verz se zdi povsem stvaren (in implicira hlevsko/baterijsko rejo), tretji pa je z vpeljavo sinestezije čutov pravzaprav literariziran do te mere, da preseže pojem antropomorfizacije.
Preostali trije verzi so izrazito stvarni in prikazujejo realnost industrijske živinoreje v primeru pridobivanja kokošjih jajc. Pozicija je nedvoumno odklonilna do tovrstne prakse, vendar se zdi v osnovi zamejena na velferistično držo.
Ob tem velja opozoriti na še eno od pesmi iz zbirke, v kateri je velferistična drža presežena. Poglejmo te verze v Pesmi za Vesno Liponik:
»Ne pusti se zvesti na izgovorjeno v velikih tiskankah,
na to, da sonce na vzhodu brusi mesarsko sekiro,
da otroci v učilnici skandirajo VELIKI ČRNI BIK,
in se vadijo v normalnosti ubijanja za preživetje.«(Ibid., 27)
Pesem, ki je posvečena Vesni Liponik (pesnici in aktivistki za pravice živali, o njeni pesniški zbirki roko razje bom govoril v kasnejšem besedilu), ponovno poseže po nekoliko detelovski ideji, ko poveže vprašanje jezika/poezije (konkretno je govora o pesmi Daneta Zajca Veliki črni bik) z vprašanjem uporabe živali, ki je implicirano že v naslovu pesmi, na katero se lirska subjektka referira, obenem pa tudi v sintagmi »mesarska sekira« in v stavku »normalnost ubijanja za preživetje« (morda bi lahko ta proces označili s sintagmo »meščanske konstitucije simbolov«, na katero ob Deteli v nekem besedilu, ki sem ga navajal v prispevku Detela kot fenomen in kot predhodnik piše Iztok Osojnik. Na tej točki (če pesniško zbirko beremo skozi prizmo vprašanja nečloveške živali, kar ne pomeni nujno od prve do zadnje strani) zametki te teme kulminirajo in vse poti (skozi naslavljanje najrazličnejših bolj ali manj sorodnih vprašanj) privedejo do vrhunca, ki se nedvoumno zoperstavi uporabi nečloveških živali.
Tako Tisoč osemdeset stopinj počasi, vendar vztrajno »išče alternative«, pri čemer zbirka ne teži k fiksiranosti ali izraziti osredotočenosti na neko konkretno vprašanje, temveč izgradi neko večjo strukturo, znotraj katere se začnejo različna družbena vprašanja odpirati sama od sebe, med njimi je tudi problematika nečloveških živali.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.