Trupla so posmrtni ostanki: kvirjenje človeško-živalskih meja v smrti
Polje kritičnih animalističnih študij je močno vpeto v antispecistični pristop do prebivalk_cev planeta Zemlja z namenom vzpostavljanja trajnostnejšega in spoštljivejšega odnosa z Drugostjo, ki se izmika zamejitvam človeškega. Z upoštevanjem resničnih potreb rastlin, nečloveških živali in celotnih ekosistemov so te študije izpostavile razdvojevalno delovanje dvojnih meril znotraj kontinuitete živih bitij. Toda v nasprotju s tem trdim, da resnična razlika ne obstaja na področju življenja, temveč na področju smrti. V nadaljevanju bom na kratko opisala razlikovalno obravnavo človeških in nečloveških živali ter pojasnila, čemu se morajo stvari spremeniti.
Kot trdi Butler, so tudi v skupnostih nečloveških živali nekatere smrti bolj žalostne od drugih (2014). Medtem ko je človeško truplo zakrito, so trupla nepreštetih živali izpostavljena in na pornografski način poželena kot zapeljiva hrana. Ljudje si prizadevajo za evtanazijo, hišne ljubljenčke je mogoče »usmrtiti« ali »uspavati«, večina drugih živali je »uničena«. Poleg omenjenega gredo človeška trupla s pokopom ali kremacijo skozi proces sublimacije, medtem ko se s proizvodnjo v celoti izkoristljivega mrtvega telesa živali poveča njena tržna vrednost. Carol J. Adams je opisala uporabo teh proizvodov za enkratno uporabo z »odsotnim referentom« (1990), s pomočjo katerega obravnava prepleten sistem zatiranja, ki se ohranja skozi vodilo, da je za polno življenje treba uživati ob konzumiranju smrti drugih.
S poudarkom na še poglobljeni dihotomiji človek-žival je odsotni referent conditio sine qua non v sistemu nekropolitike, ki ponosno razstavlja dele mrtvih živalskih teles, medtem ko s trupli vzbuja sram ali tabuizira. Trupel ne smemo videti; pogrebnik je dolžan skriti proces smrti in razkroj mora potekati izven polja vidnega. Zbirka fotografij Sally Mann What remains, v kateri je med drugim slika njene ljubljene hrtke Eve leto dni po njeni smrti in pokopu, prav zato seže tako zelo globoko. Alice Kuzniar (2006) pojasni: »Čeprav bi Sally Mann lahko očitali, da razgrinja in javno prikazuje nekaj skrajno osebnega, namreč posmrtne ostanke ljubljene osebe, se s tem prikazom končnosti in izgube pravzaprav bori proti družbenemu zanikanju žalovanja za hišnimi ljubljenčki.«
V okviru teh dvojnih meril so človeška telesa tabuizirana in nakazano je, da so ljudje, ki se ukvarjajo z njimi, strašljivi, mračni ali morda parafilični. V Italiji je ostal skoraj neopažen zakon, ki dovoljuje darovanje lastnih teles v raziskovalne in izobraževalne namene (L.20/2020). Darovanje telesa se še vedno dojema kot svetoskrunsko ali vsaj neuporabno:
Spodbujanje kulture, naklonjene PMBD (Postmortem Body Donation, slov. posmrtno darovanje telesa), in sprejetje ukrepov za ureditev te prakse v znanstvene namene lahko ne samo izboljša anatomsko in kirurško izobraževanje zdravnic_kov, ampak tudi bistveno zmanjša število žrtvovanih živali. Takšna politika lahko posledično zmanjša vrzel med Italijo in številnimi drugimi državami, v katerih so v večjem številu na razpolago telesa, darovana v izobraževalne namene. Pri spodbujanju k PMBD bi lahko imele_i ključno vlogo zdravnice_ki, ki so lahko tudi dober posrednik informacij bolnikom in svojcem, zato je treba na tem področju neposredno usposabljati že študente_ke (Ciliberti et al. 2018: 6).
Ta praksa ne bi le ohranila številnih živalskih (in človeških) življenj – preučevanje smrti je namreč neobhodno in neločljivo povezano z osnovnim znanjem o življenju – temveč bi bila ključna tudi pri odkrivanju tega, kako onesnažujejo planet prav nekateri postopki, ki so namenjeni zakrivanju trupel. Okoljevarstvene organizacije bi morale spodbujati trajnostnejše prakse, kot sta alkalna hidroliza in naravni pokop: upepelitev enega trupla namreč traja do tri ure, s porabljeno toploto pa se v ozračje sprosti velika količina ogljikovega dioksida in živega srebra; običajni pokop onesnažuje planet še bolj, saj se pri anaerobni razgradnji trupla ustvarja metan in zavzema tla.
Nasprotno temu je živalsko tkivo, ki postane meso, nekaj, kar lahko pokažemo, podarimo in proizvedemo v čim večji količini. Tudi poskusi na živalih še zdaleč niso izkoreninjeni. Žrtvovanje na tisoče živali v imenu znanosti je razumljeno kot žalostna nuja, vendar ni bila sprejeta nobena prava alternativa kljub prizadevanjem animalistične skupnosti in dejstvu, da ti poskusi niso niti uporabni niti učinkoviti, kot sta se med drugim v svojih delih in zagovorništvu jasno opredelila Peter Singer in Tom Regan. Jacques Derrida opiše žrtvovanje kot »nezločinsko usmrtitev« drugega – ne le živali, temveč tudi ljudi, ki so označeni kot živali. Po Derridaju (1992) je žrtvovanje živali simbol splošnega karnističnega nasilja, t. i. »karnofalogocentrizma«, ki se zgleduje po moči odraslega moškega, povezani z virilnostjo. Ti karnofalogocentrični diskurzi ohranjajo prevlado nad drugim in njegovo asimilacijo. Derrida v intervjuju z Jeanom-Lucom Nancyjem, naslovljenim »Il faut bien manger«1»Jesti moramo dobro«, op. prev., pojasni, da je žrtvovanje primer tematike, ki ne priznava tistega, kar ni »normalen odrasel moški« oziroma kar ne ustreza standardu, po katerem se meri moralna vrednost drugih.
Spoštljivo in dostojanstveno je treba ravnati z vsemi: tako z živimi kot tudi z mrtvimi. Delo z mrtvim telesom brez poseganja v proces umiranja ni nespoštljivo, medtem ko je dejanje namerne usmrtitve živega bitja zavržno. Zaključim torej z ugotovitvijo, da je kvirjenje meja smrti zavračanje dvojnih meril žalovanja in spodbujanje dostopnosti stika z mrtvimi telesi, hkrati pa pomeni učiti se spoštovati življenja, ki so jih ta telesa vsebovala. Priporočljivo bi bilo preprečiti nadaljnje krute smrti v škodo nečloveških živali ter spodbujati ogljično nevtralnejše in okolju prijaznejše tehnologije za odstranjevanje trupel.
prevod: Nataša Pucelj
Literatura
Adams C., 1990, The Sexual Politics of Meat. A Feminist-Vegetarian Critical Theory, Continuum, New York NY
Butler J., 2014, Precarious Life: The Powers of Mourning and Violence, Verso, London.
Ciliberti R., Gulino M., Gazzaniga, V., et al., 2018, “A Survey on the Knowledge and Attitudes of Italian Medical Students toward Body Donation: Ethical and Scientific Considerations”, v Journal of clinical medicine, 7, 7: 168.
Derrida J., 1992, Points de suspension. Entretiens, Éditions Galilée, Pariz.
Kuzniar A., 2006, Melancholia’s Dog. Reflections on our Animal Kinship, University of Chicago Press, Chicago IL.
Legge 10 febbraio 2020 n.20 in materia di “ disposizione del proprio corpo e dei tessuti post-mortem a fini di studio, di formazione e di ricerca scientifica”.2Zakon z 10. februarja 2020, št. 20 na temo “dajanja na razpolago lastnega telesa in posmrtnih tkiv za študijske namene, v izobraževalne namene in za znanstvene raziskave”
Roberta Langhi
Roberta Langhi je doktorska študentka jezikov, prava in zgodovine na Univerzi vzhodni Piemontu v Vercelliju. Trenutno se ukvarja z vprašanjem intersekcije med kritičnimi animalističnimi študijami, angleško in ameriško literaturo ter queer študijami. Med vprašanji, ki jih namerava raziskovati so: kakšno je mesto psa v književnosti v odnosu do urbanih in ruralnih okolij; kakšen je pomen vezi med človekom in psom za kritično animalistično teorijo; vprašanje primerjave in razlike med hišnimi ljubljenčki ter živalmi kot spremljevalci; kako močno vlogo imajo psi v naših predstavah o socialnosti, nomadstvu ter rasni/vrstni čistosti. Vprašanja, ki se bodo odpirala ob teh problematikah pa bodo zaznamovana tudi z dolgotrajnim udejstvovanjem v feministični praksi skrbi skupaj z aktivizmom za pravice živali ter dobrobit živali in totalno osvoboditvijo. E-naslov: roberta.langhi@uniupo.it